Na današnji dan, pred devetimi leti.

Sem dobila naziv mama. Samo naziv. Ker to, ko rečejo, da ko dobiš prvega otroka v roke, ti je vse jasno, materinski nagon, čut in ne vem kaj še vse … ni, to se je v meni zbudilo veliko pozneje. Tudi svojo novo vlogo sem zares z vsem bitjem sprejela pozneje.

Takrat, ko je na svet prišla Frida, se mi ni sanjalo, kdo bom v resnici postala. Da se bodo moje prioritete spremenile. Da bo moj svet obrnjen na glavo. Da bo to, kar se mi je prej zdelo vele pomembno, postalo “ah, to bomo že”.

Veš jaz nisem tisti “mama tip” človeka, ki bi se navduševala nad vsemi malimi otroki že samo zato, ker so. Buci buci, kolk je luškan. Nope, to nisem jaz. Sem pa navdušena nad svojima dvema otrokoma in ko sem ju sprejela kot učitelja, se je moje življenje zares spremenilo. Vem, klišejsko, ampak vseeno, točno tako je.

Podrla so se pravila. Porušila pričakovanja. Spremenile prioritete. Meje so se postavile drugače. Pa ne čez noč. Kar nekaj časa sem se lovila, dokler se s prihodom Franka, mojega drugega otroka, nisem zares zares ujela. Ujela v novi vlogi, v kateri sem še vedno jaz jaz. Potem šele partnerka in mami. To, da sem se ujela, ne pomeni, da sem ujeta. Bolj da sem se znašla, našla in da mi je lepo.

In ker Frida moja danes navdušeno praznuje deveti rojstni dan, sem si zapisala devet mamastih spoznanj, v katerih se morda tudi ti najdeš.

  1. Nikoli več ne bosta tako majhna kot danes. Tako zelo zelo pomembno je, da preživimo skupaj kvaliteten čas in da sem pomirjena s tem, kako preživljata čas, ko nista z nama. Imam izbiro. Vedno lahko izberem, kako se bo odvijal dan, teden, šolanje, druženje. Življenje dela za nas.
  2. Ko otrok potrebuje bližino, mu jo omogočim (pa še malo na rezervo), samo tako lahko sčasoma razvije varno navezanost.
  3. Otroka ne morem razvaditi, če ga neskončno ljubim in mu postavljam jasne meje.

 

  1. Bolj kot vsako učenje je ključno, da jima omogočiva različne izkušnje, možnost opazovanja, spoznavanja sveta skozi njune oči. Predstavljam si, kot da jima razgrinjava zemljevid, onadva pa ponosno in z zaupnjem hodita po novih poteh.
  2. Za to, da se otrok dovolj spočije in da si s podporno hrano in gibanjem na zraku gradi imunski sistem, sva odgovorna midva.
  3. Ko otrok ni ok, ker se ga ali nekaj loteva na fizični ali kateri koli drugi ravni – potrebuje bližino in ostane ob meni, dokler baterije niso dovolj polne – vse ostalo bo nepomembno.

 

  1. Otroka se trudim videti in slišati, pa čeprav mi to ne uspe vedno. In ko mi ne uspe, vem, da mi bo šlo naslednjič boljše, da sem pa vseeno dobra mama.
  2. Otrok je zrcalo mojega notranjega sveta in ob njem se lahko ogromno učim o sebi.
  3. Nikogar na svetu ne morem imeti bolj rada kot moja dva otroka.

Oh, devet – lahko bi jih napisala še 99. Ampak saj bo še veliko priložnosti.

Objem
Sanja

P.S. Frida moja, tebi pa želim, da si točno takšna, kot si. Krasno je biti tvoja mami. Z zaupanjem novim dogodivščinam naproti. Vedi, da sem v srcu vedno ob tebi.

Prijava na spoznavno kavo