Zima in viroze so vedno šli dobro skupaj. Le da je to samoumevno v teoriji, ko te pa zadane v praksi, nikoli ni prijetno. Meni se zdi, da si kašelj, smrkanja in enodnevne vročine podajamo že od jeseni. Verjetno v resnici ni tako, ampak če se meni zdi, da je tako, potem je tako, ne da? Za mano je spet en biznis teden na negi. Najprej je doma ostal Franko, potem še Frida in vmes sem odsmrkala svoje še jaz – niti ne vem, kateri dan me je napadlo zares. In potem … ta taaaam … se nam je pridružil še možek. Situacija složena, torej.
Med probiotiki, materino dušico, čaji z medom, medom s kurkumo in kajenskim poprom, homeopatijo, mandarinami, pomarančami, toplimi juhicami, kakiji in ingverjem … sem nekatere svoje preverjene tehnike za pomoč imunskemu sistemu tudi opustila. Ne gre, enostavno ne gre vse. Da ne govorim, da bi danes moral biti naš drugi dan na smučanju. Veš tista romantika – povsod okoli nas sneg, rdeča lička popoldan ob kaminu in vsa ta romantika z Netflixa. No, ni – vse smo odpovedali najprej zaradi vremena, potem pa še opala, saj res, nismo zdravi.
Če pa pogledam nazaj, je moj biznis lepo laufal, čeprav sem bila smrkajoča medicinska sestra. V ponedeljek sem imela delavnico planiranja za najuspešnejše leto doslej, v torek sem imela skupinski coaching v Online biznis akademiji in v mojem spletnem članstvu Brezpogojno odločeni. Z brezpogojnimi sem se na coaching klicu dobila tudi v četrtek. Vmes sem imela še 3 coaching klice. Objave, podcast vse je lepo teklo, tudi prodaja. Delo po par ur na dan je to. Človek bi rekel – pa dobro, kaj bi ti Sanja rada.
Jaz pravim – NIČ. Vse je tako, kot imam jaz rada. Vse se zloži, kot si zamislim. Vse lahko odpovem, če ne bi mogla speljati in vse lahko speljem, ko si življenje postavim tako, da lahko speljem. IZBIRA. O tem tako pogosto govorim. Vsi jo imamo. Le da jo je na samostojni poti bistveno lažje živeti. Je dražje, ampak lažje. Zakaj dražje? O tem kdaj drugič.
Danes sem ti želela samo povedati, da te mirnosti, ki je v meni, nisem prinesla s seboj na ta svet. No, morda sem jo, ampak sem jo presneto dolgo skrivala. Nisem se rodila v zen človeka, ampak v nekoga, ki se ne ustavi za nič na svetu. Nekoga, ki gre z lahkoto čez sebe, ker se niti ne vidi, kaj šele sliši. Danes se vidim in čutim. Danes si ploskam, ko tamalima rečem, naj gresta malo gledat risanke, da si oddahnem. Danes si ploskam, ko odpovem kakšen coaching klic, ker vem, da me bodo razumeli in vem, da ga bom naslednjič izpeljala boljše, v boljši energiji. Danes si ploskam, ker se neprestano sprašujem, kaj se meni čuti lahkotno in se temu občutku puščam voditi.
Tako močno močno si želim, da bi nas bilo vsak dan več takšnih, ki bi si ploskali. Ploskali in ploskali. Da bi po padcu malo počivali, potem pa se odpeljali dalje. Da bi izbirali svoje izbire, ne izbire tistih drugih, ki vedo najboljše. Da bi imeli življenje po svojih pravilih, svoji meri. Morda to bereš in se ti zdi – pa ja no, a ni to logično. Jaz ti pravim, meni je danes to najbolj naravno na svetu, ampak MI NI BILO. Res ne. Danes mi je. In želim si, da bi bilo tudi tebi, če ti še ni.
Bacili in virusi nas sicer utrudijo, ampak vadijo našo fleksibilnost in izzivajo, da znamo poskrbeti zase, tudi ko nimamo idealnih razmer za to. Trening. Življenjski. Tudi zame.
