Te dni še posebej vadim hvaležnost. Ne želim, da gre kaj srčnega mimo mene neopaženo. Ne dovolim si življenja jemati, kot da je samoumevno. Ne, nič ni samoumevno. In nihče ne kreira mojega življenja tako močno in tako odločno, kot to počnem jaz. Pa naj na zunaj zgleda kot da se kockice same zlagajo v idealno zgodbo.
Ne, nič ne pride samo od sebe.
Nočem, da kdaj koli to postane samoumevno.
To, da letos zjutraj s pogledom pogosto najprej pozdravim morje.
To, da imamo prelepo izvensezonsko morsko rezidenco slabi dve uri stran od doma.
To, da preživljamo lepe počitnice skupaj in nam ni treba iskati varstvo za otroka.
To, da smo vsem mucam v Malinski dali ime in se z njimi veliko pogovarjamo.
To, da sem zvečer hvaležna otrokoma, da sta vztrajala in imamo krasno novoletno smrečico s čarobnimi lučkami.
To, da si skupaj kuhamo, pečemo in pripravljamo zdrave in okusne obroke.
To, da tamalima neskončno dolgo berem knjige in vedno hočeta še več.
To, da smo zdravi in se večinoma smejemo in hecamo, znamo pa tudi biti žalostni in jezni pa si dati vedeti, da ni s tem nič narobe.
To, da veliko dni čutim sol v nosu in najlepši vonj morja, pomešan z borovci.
To, da premikam okvirje in plavam ven iz cone udobja v vse bolj hladnem morju.
To, da v barefootkah čutim vsak želod, vsak kamenček in vsako korenino – še nikoli nisem bila tako močno v stiku z naravo.
To, da se bomo jutri s polnimi srci vrnili domov, v naš pravi domek.
To, da smo v pričakovanju Fridinega rojstnega dne in organizaciji njene zabave.
To, da sem danes vrgla svoj piškotek vrabčkoma, pa jima ga je odnesla šoja.
Lahko grem še v nedogled. Ker sem hvaležna vsak trenutek. Obenem pa se zavedam, močno se zavedam, da je do vsega tega prišlo zato:
- ker sem zaupala svoji poti;
- ker v vsakem trenutku zaupam življenju;
- ker se vedno obdam z ljudmi, ki me razumejo in so mi navdih;
- ker vsak dan vadim prisotnost v trenutku;
- ker vem, da ni nič na svetu samoumevno.
Moj jutri je moja izbira.
Lahko grem s strahom, lahko pa z zaupanjem. Ni bilo vedno tako. Zdaj je. Zadnjih nekaj let je tako. Zato pravim, hvala meni, da sem vztrajno raziskovala pot, padala in vsakič vstala, tekla, pa potem spet hodila. Tudi kdaj počakala. Si odpočila. Vendar vse z zaupanjem. Da življenje vedno deluje zame. Danes vem, kako do tega priti in tega ne skrivam. Z navdušenjem svoje znanje in izkušnje delim s tistimi, ki si to želijo.
Tudi tebe spodbujam, da čim več samoumevnega ozavestiš in v svoje življenje povabiš hvaležnost. Šele takrat vse samoumevno dobi dodaten smisel in izgubi predznak samoumevnosti.
Objem
Sanja
