Jutri je ponedeljek. Rahlo osovražen dan za tiste, ki niso zaljubljeni v svojo službo in močno ljubi dan za nas, ki smo na svoji srčni poti in nas že malo srbijo prsti. Razlika je očitna.
Spomnim se svojih nekdanjih nedeljskih večerov. Nič kaj lepi spomini. Ena takšna teža v prsih. Potem pa zjutraj vstaneš in pač greš. In si rečeš: »Pa dobro, saj ni tako slabo. Kaj se pritožujem? Kaj sploh hočem? Denar ne raste na drevesu.«
Uuuu, pa še ene moje misli:»Zakaj si hodila 18 let v šolo, če zdaj ne bi več delala tega, za kar si se učila? (No, v resnici sem tudi v svojih službah bila bolj malo sociologinja in veliko več marketingarica in prodajnica.)
Zakaj bi zapustila službo v mednarodni korporaciji, kjer si fajn plačana, imaš službeni avto pa še kako drugo boniteto?«
Zato.
Zato, ker sem imela dovolj cijazenja po obvoznici in lovljenja vrtčevskih ur za pobiranje otrok. Zato, ker sem imela dovolj gledanja smrkavega otroka, ki je moral v vrtec, ker šmrkelj v tistih časih ni bil kriminalno dejanje, ampak znak, da je otrok živ in skoraj zdrav. Zato, ker sem čutila, da korporaciji nimam več veliko dati ali pa vsaj ne toliko, kot pred otrokoma.
Zato, ker sem vedela, da so se moje vrednote čez noč 2x obrnile na glavo (dobesedno čez noč, ker sem oba otroka rodila ponoči).
No, zato. Pa sem šla. Skok v neznano. Tega morda še ne veš o meni, ampak takrat sem pač imela idejo, da bom gospodinja. Da bom skrbela za oba otroka in ne vem. kaj še točno delajo gospodinje iz tiste moje ideje. Verjetno vse to, kar delam danes, samo da pač nimajo svojega biznisa. Gospodinja sem bila točno 6 tednov. Potem sem prodala svoj prvi coaching program, potem drugi in potem tretji. In potem četrti. Ideja o tem, da bom gospodinja, je splavala po vodi.
Rodil se je s.p. In dve leti po tem, ko sem se šla coaching programe po lokalih ob kavicah, se je rodil tudi moj online biznis. No, zdaj sem že peto leto na svojem in tretje leto v online svetu. Naučila sem se ogromno, toliko, da danes ponosno gledam, koliko online biznisov je nastalo ob meni. Uhhh, to je tisto, kar mi je največja spodbuda, moja sreča, moj drajv.
Moja želja zate je, da si izbereš tisto pot, na kateri delaš s srcem. Ampak to vseeno naredi s pametjo – z jasnimi strukturiranimi koraki. Zadnje, kar si želim, je, da ti spodleti. Dejstvo pa je, da osmim od desetih spodleti. O online biznisu lahko govorim noč in dan. Pa vendar ti dam jasne korake (če še nimaš brezplačnega vodnika 4 koraki od ideje do prodanega spletnega tečaja, si ga prenesi tukaj), kaj kdaj narediti, da prideš do finančne svobode. Ker brez tega imaš lahko samo hobi. Kar je tudi ok, če ti tvoja trenutna služba še vedno ne gre dovolj na živce.
