Včeraj sem se malo pred osmo uro peljala po obvoznici. Ni bilo zastojev. So pa bili avti v strnjenih kolonah na eni in na drugi strani, vozili smo počasneje, kot sem navajena izven gužvastih ur. Takrat sem začutila neko neznano stisko v sebi.
Neznano zato, ker sem se počutila dobro in se veselila nege obraza, kamor sem bila namenjena. Neznano zato, ker sem vedela, da je pred nami lep dan, sicer poln pakiranja, ampak končal se bo z zahodom sonca v našem drugem domu, tukaj v Malinski na Krku. Neznano zato, ker nisem zamujala.
Jutro je bilo lepo in umirjeno. Zajtrk smo pojedli dovolj zgodaj, da sta imela otroka čas še pakirati kocke za na morje (ker ja, samo še to nam je manjkalo). V nekem trenutku pa sem začutila: ‘Vem, to je moj celični spomin. Moj celični spomin ve, kako sem se počutila v koloni na obvoznici.’
Ali sem zamujala v službo ali pa po otroka. V obe smeri stiska in spraševanje: ‘Zakaj mora biti tako.’ Zadnja minuta pred sestankom v službi, besno iščem kartico, da se spodaj v recepciji prijavim, da sem prispela … in izgubljam dragocene minute. Ob 15h v službi še vsi mirno delajo, kot da je ura 11 dopoldan. Tudi ob 16h ni nič drugače. Pa ob 17h tudi ne. Včasih sem to bila jaz. Nič nenavadnega, da sem z nekom šla po službi ob 18h še na drink. Da o kakšnih poznejših urah niti ne govorim na glas.
Ko je v moje življenje prišla Frida, so se te ure obrnile na glavo. Jaz sem postala tista, ki sem ob 15h že nervozno pogledovala na uro in se spraševala, če jo lahko ujamem, še preden se skupine združijo in ji je v drugi skupini izredno neprijetno. Ob 15h! Takrat ves korporativni svet še besno kuca na računalnike in sestankuje.
Jaz pa nervozna in s slabo vestjo letim proti izhodu. Računalnik nesem s seboj, seveda, ker ko bo Frida zvečer zaspala, bom jaz nadoknadila (saj vemo, kako je, ko majhen otrok zaspi? Takrat vsi starši brez izjeme ne prekipevamo od energije in ni da komaj čakamo, da odpremo službeni računalnik).
In potem spet na obvoznico. Zastoj. 40 km/h je že super hitrost. V meni jeza in nemoč. Hvaležna, če ne stojimo, ampak se vsaj premikamo. Za rep ujamem Frido v vrtcu in že sva na poti domov. Naslednji dan – ponovi vajo.
To so si moje celice zapomnile. Stisko ob tem, da me otrok čaka. Stisko ob tem, da v službi več ne morem dati 136 %. Stisko ob tem, da nisem ne dobra mama ne dobra zaposlena. Tega celice ne pozabijo. To je bil eden glavnih razlogov, da sem dala odpoved in se odpravila na svoje.
Vseeno se mi to zdaj zdi že tako daleč stran, da se tega pogosto niti ne spomnim. Ampak moje telo ne pozabi. Spomni me na to. Opomni. In prebudi še dodatno hvaležnost za to, da sem na svoji poti. Hvaležnost, da imam online biznis in se MI NIKAMOR NI TREBA PELJATI.
Hvaležnost, da sem si s svojimi tečaji in svojim članstvom zgradila finančno svobodo in si ustvarila ogromno časa zase, nešteto dni počitnic in uživanja v tem, kar mi je res ljubo in pomembno.
Si še z mano? Če si in so te moje zgornje vrstice spomnile nate, potem je čas, da narediš kakšen premik, ne da? Vem, da o tem sanjaš. Ampak sanjati ni dovolj. Sanje je treba čim prej začeti živeti.