Spomnim se občutka, ko sem se sprehajala z vozičkom. Otrok je spal. Zadovoljen. Veš, tisti blažen nasmešek. Svež zrak in makadamska pot. Ne moreš, da ne bi spal. No, lahko, ampak o tem enkrat drugič. Lep občutek je to. Tak mir se naseli vate. Sploh pri drugem otroku, ko sem bila 97 % manj panična in bolj suverena kot pri ta prvem. In vame se je naselil mir.
Mir, za katerega sem vedela, da ima rok trajanja. Da se bo končal s koncem porodniške.
Da ne bom mogla več dopoldan na sprehod. Da se mi bo spet samo še mudilo. Da niti slučajno ne bom mogla imeti ločeno čas za Frido in ločeno za Franka – ker tudi to rabita in se mi zdi pomembno.
Da ne bom mogla smrkavih noskov pustiti doma, ker za to se ne dobi nege. Da ne bom mogla v sredo poslati vse v tri lepe in se spokati na sprehod.
Prepričanja. Prepričanja niso dejstva. Lahko pa so, če jih ne preverjamo. Ne obračamo na glavo.
Se ne preizprašujemo. Veš, kaj meni res res pomaga? Da se vprašam: ‘Sanja, je to zgodba ali je to dejstvo?’ Potem pa pazi! Čisto takoj pride tisti mini glasek, ki ve, da je to samo zgodba, ki si jo pripoveduješ že dovolj dolgo, da ji začenjaš verjeti. Sekundo za tem pa je že na delu ego, ki ima 1023 argumentov, da je to čisto zares dejstvo.
Na tebi je, da ujameš mini glasek in ga primeš močno za roko. Potem pa naprej z njim. Jaz se v službo po porodniški nisem več vrnila. Kar ne pomeni, da je bil poslej v meni vedno mir in da je še danes. Ampak v veliki večini je. Mir. Lahkotnost. To sem si ustvarila najprej zase. Zdaj pa ustvarjam tudi zate. Če želiš roko pri tem, da iz svoje ideje ustvariš spletni tečaj, sem zate pripravila brezplačen priročnik, ki ti ga pomaga ustvariti in tudi prodati. Tukaj te čaka: https://sanjakrizan.si/brezplacni-vodnik-4-koraki-do-spletnega-tecaja/.
P.S. Tole na fotki je pa materializirana mirnost. Sončni zahod sredi tedna ob morju. Zvok si pa kar znaš predstavljati, ne?