Babica je rekla, ni fora roditi na današnji dan – prestopno leto je bilo, na koledarju pa 29.2.
Fora ali pa ne, sem si mislila, itak pred polnočjo ne bo nič, jaz rodim vedno ponoči (torej obakrat). Jutri moj Franko praznuje novo zmago v življenju – šesti rojstni dan. Ponosen, ker je že tako velik. On in njegov prijateljček sta zdaj glavna v vrtcu, ker sta pač najstarejša. Še vedno je vesten organizator kopanja lukenj na igrišču – ker samo skupaj lahko pridemo do dna, pravi.
Praznujem tudi jaz. Praznujem zato, ker je bil Fridin prihod na ta svet tako zelo nežen in empatičen, poln umirjenosti in dolgih zamišljenih pogledov. Že ona je moj kompas v korporativni službi naravnavala na svoj mlin – da bi lahko bili več skupaj, ampak nje kar nekako nisem slišala dovolj dobro.
Ali pa je bil po prvi porodniški okus po tistem prejšnjem življenju še tako živ in tako zelo poznan, edini sprejemljiv. Ampak brez skrbi, zato je dobri dve leti za Fridiko prišel Franko, orkan za vsa moja dotedanja prepričanja (pa ne samo v zvezi s spanjem, z dudo, dojenjem, s potrebo po bližini) – vse je vztrajno obračal na glavo. Meni, ki me dotlej ni premaknilo nič na svetu.
Zato je bila njegova doza neustrašnosti takšna, da nisem imela časa dvomiti, kaj je prav in kaj ni, ampak samo zaupati, da bo vse, kot mora biti. Zaupati in se ravnati po intuiciji – to je bila zame popolna novost. Vedela sem, da z materinstvom pride tudi neka dodatna doza intuicije, ampak nikakor je nisem pričakovala v takšni meri, kot me je doletela. Po enem letu porodniške sem se seveda z mislimi že lovila okoli vrnitve v službo.
A Franko je vedno poskrbel, da s kakšno mini vročino ni mogel v vrtec, jaz pa pač ne v službo. In tako sva se lovila iz tedna v teden. Dokler mu po par mesecih ni prekipelo in je rekel: ‘Mama me ne sliši, sprememba taktike!’
Za prvomajske smo se takrat, kot vsako leto, odpravili na Mljet. Po treh dneh je Franko dobil visoko vročino in smo se spokali nazaj v Ljubljano. Diagnoza: virusna pljučnica. Jokala sva oba. Njega je bolelo ne vem kaj vse, mene srce.
Kaj se dogaja, sem se spraševala. Zakaj se to zgodi vsakič, preden bi morala v službo? Odgovor je bil ves čas na dlani. ‘Sanja, odpoved daj, ne moreš več nazaj v isti sistem s popolnoma drugačnimi prepričanji, prioritetami, vrednotami.’
Ampak dlan sem imela vse do Mljeta stisnjeno in potisnjeno globoko v žep. Da slučajno ne bi te misli postale preglasne. Potem pa poti nazaj ni bilo – te misli so postajale vse glasnejše.
Virusna pljučnica pa jih je le še dodatno ozvočila. Odločitev, ki je zorela v meni kar nekaj časa, je končno postala jasna. Vse, kar se je od tam naprej odvilo, je zdaj preteklost. Franko me je pospremil v svet podjetništva, svet intuicije, svet zaupanja.
In naj se sliši še tako zelo neverjetno – med nama se je z mojo novo biznis potjo stkala še močnejša vez. Tako močna, da naju niti vsa jeza in krivice tega sveta ne oddaljijo.
Danes sem tu. In ti to bereš.
Po mislih se ti prav gotovo plete vprašanje: ‘Kdo je pa moj največji učitelj, in zakaj prav on/ona?’ Vem, da odgovor že imaš. Če pa ga slučajno še nimaš, komaj čakam, da ga najdeš.
