Vsak dan pol ure manj za biznis

Vsak, ki je na srčni poti, uživa v svojem delu in komaj čaka, da najde dovolj časa za realizacijo tiste nove ideje ali pa tistega še enega izobraževanja. Tako zelo nam manjka časa za premislek, za zapis plusev, minusov, za drugo mnenje. Pa vendar, če si ta čas umestimo v urnik, ga bomo vsaj nekaj imeli. Če kaj, močno polagam na srce načrtovano ukvarjanje s tem, kako naprej v biznisu, vsaj enkrat tedensko. Ker to potem gotovo vodi tja, kamor hočeta tvoj ego in tvoje srce. In tam je tvojemu biznisu in vsemu, kar ta (lahko) prinaša, pravo mesto.

No, jaz sem prejšnji teden moj urnik skrajšala še za pol ure. Pri tem pazim, da ne gre krajšanje na račun strateških premislekov in delu na biznisu, ampak na tistem mehkem delu – ko mi pol ure odleti na socialnih omrežjih še preden se zares zavedam.

Moja Frida je letos šla v prvi razred. V šoli ji je lepo, uživa. Seveda prihajajo izzivi – primerjanja zobkov, odkrivanja barve oči, ugotavljanja kateri kruh redi (jp, prvi razred), kdo ima večjo rit in zakaj nekateri otroci namenoma nagajajo, da bi drugim bilo hudo.

Skratka vse radosti, ki ji doma težko doživi in sem hvaležna učiteljici, vzgojiteljici in pomočnici, da tako lepo skrbijo za njih. Da jih vidijo, slišijo, čutijo. Da jih ne primerjajo. Da jim dajejo občutek, da je vsak drugačen. Celo pravljice berejo o drugačnosti, da se bo ja vsedlo v njihove srčke, da so krasni takšni kot so. Sem že rekla, da sem hvaležna do neba za ta pedagoški pristop (Waldorfska šola, Ljubljana)? Krasni so. Nad vsemi mojimi pričakovanji.

Frida mi je nekaj dni nazaj omenila, da bi rada, da po njo pridem prej. Pa sem rekla, da se mi zdi, da res hitro pridem in da se sicer lahko še potrudim priti kaj prej, ampak veliko prej pa ne morem. Prejšnji teden sem bila na govorilnih urah in učiteljica mi je med drugim povedala, da so opazili, da je Fridi težko, ko ostane popoldan v šoli dlje kot večina otrok (da se razumemo, po njo pridem med 15:20 in 15:30), ker takrat tudi njene vzgojiteljice ni več, je pa pomočnica, ki jo Frida obožuje.

Zato me je učiteljica prijazno vprašala, če se lahko kako organizirava, da prideva po njo prej, torej nekje do 15:15. In sem rekla, ja, seveda. Hvaležna, da se ta Fridin slab občutek ni vlekel v nedogled in bi se sčasoma kar malo navadila živeti z njim. Skrajšala sem svoj urnik za pol ure, prestavila sestanke in evo me, 15:00 sem najkasneje pred šolo.

Zakaj? Zato ker se spomnim, kako je meni bilo težko v šoli. Podaljšano bivanje mi je sploh bilo odveč. Ampak jaz sem takrat mislila, da tako pač je. Nikomur nisem o tem govorila. In ponosna sem na odnos, ki sem ga ustvarila s Frido, da čuti, da ima doma prostor, da mi to pove, pa četudi se nič ne bo spremenilo. Jaz sem kot otrok pač predvidevala, da je to tako in da se tako ali tako nič ne bo spremenilo. Res je tudi, da sem jaz takrat vedela, da starši pač delajo do treh in da prej ne morejo po mene.

Jaz pa imam svoj biznis. Sama razporejam kdaj in koliko bom delala. Sama si postavljam prioritete. In to, da lahko uslišim otrokovo željo po tem, da po njo pridem pol ure prej, se mi zdi ena večjih zmag na moji biznis poti.

Iz srca me zanima, kako je s tebo, imaš to svobodo že danes? Daj pošlji mi mail na sanja@sanjakrizan.si in mi povej, kako razporejaš svoj čas. Eden od mojih največjih razlogov za to, da sem se odpravila na svojo pot, sta bila otroka in čas, ki jima ga želim podariti. Nikakor ne število strank in stanje na TRR. Svoboda razporejanja časa – to je tisto, zaradi česar sem na svoji poti. Le pogosteje se moram spomniti tega. Danes pa morda s tem zapisom spomnim tudi tebe.

Navijam zate!

Sanja

Želim uvodni klic

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.