Naj te naslov ne zavede – ne bom pisala o tem, kako se pripravi zdrob, pa čeprav se bo izkazalo, da morda kdo med vami ne pozna recepta. Vsakdo izmed vas pa ve, da ima zavitek zdroba navodila za pripravo in da vam jih ni treba vedeti na pamet. Tudi moj mož jih ni. Ko si je Franko za večerjo omislil mlečni zdrob, ga je pač pripravil po navodilih. Jaz pa sem se iz njegove priprave naučila to, da je nepomembno, kaj in kako starši otrokom pripravimo, pomembno je le to, da jim postrežemo suvereno in z ljubeznijo. Takrat otrok poje tudi mlečni obrok brez mleka, če je treba.
Ob jutranji kavi se pogovarjava o prejšnjem dnevu. Ponosno mu povem, da mi je končno pri pripravi zdroba uspelo ujeti pravo razmerje med zdrobom in ovsenim mlekom, ki je bil videti ravno tako mlečen, kot je priljubljeni vrtčevski mlečni zdrob. Ker ne Frida ne Franko že od malega nista posebej dobro prenašala kravjega mleka, ga skorajda ne uporabljamo. Namesto kravjega uporabljamo riževo in ovseno mleko. In da se ne bi moje pisanje prevesilo v polemiziranje o tem, ali je za otroka boljše kravje ali rastlinsko mleko, naj takoj povem, da tudi to ni moj namen. Vsi imamo izbiro in naša je pač takšna.
Naj nadaljujem s pogovorom ob jutranji kavi, ko me je mož začudeno gledal, o čem to govorim – mleko v zdrob? In mi reče, jaz sem mu ga zadnjič skuhal brez mleka. Moj odziv je bil: »Kako misliš brez mleka?« In je nadaljeval: »Ja, saj piše, da je lahko voda ali mleko, in spomnil sem se, da mleka raje ne. Potem sem se spomnil, da je dobro dodati nekaj maščobe, in sem dodal olivno olje. Pa da je še neka fora s soljo in sem dal še malo soli. In seveda posladkal.« »Ja, in je jedel?« »Ja, seveda je jedel.«
Pa da se razumemo, Franko ni otrok, ki bi kaj pojedel, tudi če mu ne bi bilo všeč, o, ne. Zelo izrazito mnenje ima o hrani. Ampak takrat ni imel pripomb. Če bi pred tem šli stavit, ali bo jedel ali ne zdrob na vodi z olivnim oljem, bi rekla – ne, ni šans. In moja stava bi bila izgubljena. Zakaj? Ker globoko v sebi nosim občutek, da znam jaz, ker sem mama, otroku pripraviti bolj okusen obrok. Kar pa objektivno ni res. Če kdo, zna to pokazati otrok. In če kdo, si to moram priznati jaz. In koliko dela je bilo na tem občutku, na tej predstavi. Toliko, da sem danes glasna zagovornica tega, da očetje v vzgoji sodelujejo do te mere, kolikor jim mame dopustimo. Ker mame smo nekje na poti v zadnjih letih začele očetom odvzemati moč, voljo in zaupanje v to, da so lahko kompetentni starši našim otrokom. Čez čas pa ugotovimo, da res ne zmoremo vsega same in se znamo celo jeziti na svoje partnerje, ker nam ne pomagajo in ne sodelujejo. Kje? Na poljih, kjer smo jih uspešno odgnale stran, misleč, da to ni zanje, da bomo najboljše naredile same. Ni vedno tako. Ampak je pa pogosto. Jaz sem se ga res trudila čim bolj enakovredno vključiti v vzgojo in tudi danes je tako. Pa čeprav moram zavestno delati na tem iz dneva v dan, ker tudi zame to ni tako zelo samoumevno. In ravno zdrob na vodi z olivnim oljem me je ponovno spomnil na to, kako pomembna sta ljubezen in zaupanje vase, ki ju ima moj mož, oče mojih otrok, tudi zato, ker sva ga skupaj gradila.
Nikoli ni prepozno, drage mame. Če želimo svojim otrokom res najboljše, jim moramo sprostiti pot do očetov, pa če je to včasih še tako težko. Dovoliti očetom, da z otrokom preživljajo čas tudi sami. Da gredo tudi samo z očetom na počitnice ali pa so z očetom sami doma, ko nas ni. Očetje zmorejo veliko več, kot smo si sposobne me iskreno priznati. Predvsem pa je nekaj pomembno – očetje delajo drugače, očetje so na nekaterih področjih veliko bolj sproščeni, življenje poenostavljajo, pomen dajo pravim stvarem – če jim le dovolimo. Jaz se od mojega moža tako lahko veliko naučim, če želim. No, zdrob bom vseeno še naprej kuhala z ovsenim mlekom in brez soli.
