fbpx

Najprej jaz, potem midva in potem mi štirje

Vrstni red, ki sem ga zapisala, marsikoga navduši, druge zmoti, tretje preseneti. Ampak jaz se nisem zmotila, to je moj vrstni red. Ne rečem, da je edini pravi, prisežem pa, da deluje. Ker če si najprej ne vzamemo časa zase in pri sebi zares v vsakem trenutku čutimo, kdo in zakaj smo, potem težko podarimo kakovosten čas partnerju, da o otrocih sploh ne govorim. Postavljanje vrstnega reda se začne že prej – ko še ni otrok – kdo bo imel prednost – ti ali partnerstvo. Če že v partnerski zvezi brez otrok na prvem mestu nisi ti, potem s prihodom otrok ne bo nič drugače, le da bo zelo verjetno otrok zasedel drugo mesto, partner/-ka pa tretje. Naj postavljanje vrstnega reda ne zveni kot olimpijski šport, ne gre za tekmovanje, gre za izbire. In kakšen je tvoj vrstni red?

 

To, da sem sama sebe postavila v center svojega sveta, ima zelo verjetno korenine v domači tradicionalni vzgoji, kjer sem imela priložnost odraščati ob ljubečih starših, ki pa sta pred sebe postavila naju z bratom. In seveda nama v takšnem srčnem okolju ni nič manjkalo, še najmanj pa ljubezni. Ko gledam nazaj, se ne spomnim kdaj sem se začela spraševati, kdaj bosta moja starša prišla na vrsto. Vsekakor nisem bila več otrok. Vsa razmišljanja so me privedla k temu, da je vrstni red, ki sta ga moja starša postavila, njuna izbira. Izbira, ki sta jo naredila iz čiste ljubezni. In da je moja odločitev, da v svojem življenju izberem drugače, pa vendar še vedno izhajam iz ljubezni.

Ko stopaš na pot, ki je drugačna od poti, po kateri so hodili predniki, nimaš občutka, da je postlana z rožicami, in tudi meni ni bilo lahko. Z veliko dela na sebi sem prišla do stopničke, na kateri stojim danes. Danes zelo dobro vem, da moram najprej poskrbeti zase, za svojo energijo, če želim biti na voljo drugim – partnerju, otrokoma, strankam in drugim ljubim. Naučila sem se mirnost in čas zase poiskati v sebi in zunaj v naravi. Včasih je dovolj že moj zgodnji jutranji ritual, ko sem sama s svojimi mislimi in končno včasih tudi brez njih. Včasih potrebujem daljši sprehod v naravi. Včasih potrebujem kavo s prijateljico. Včasih vikend z mojo Mojco. Včasih oddih z njim. In ker vse to vem, so to jokerji, ki jih vlečem iz rokava, ko lovim ravnotežje v vsakdanjih odnosih. Ne gre vedno vse. A tiste pol urice si zjutraj, ko še vsi spijo, vedno lahko vzamem, če mi je le ne odnese otrok, ki se mu mudi vstati, da ne bi zamudil kaj lepega na tem svetu.

Verjetno je to, da pred ves svet postavim sebe, kljub temu da sem mama dveh malih otrok, še razumljivo in za silo sprejemljivo. To, da pa pred otroka postavim pomen partnerskega odnosa, pa je pogosto že nekoliko težje razumeti in sprejeti. Ampak jaz čutim, da je tako dobro za vse nas. Ker otroka v naju vidita trdno oporo, varen ljubeč pristan. In če midva ne bi bila v redu in povezana, kot sva, se zelo verjetno otroka v najinem objemu ne bi počutila tako ljubljena, kot se. In če se samo spomnimo dejstva, da otrok veliko več pozornosti nameni neverbalni komunikaciji in energiji, ki jo zazna med staršema, potem je odgovor na dlani. Toda skrbeti in vzdrževati partnerski odnos z dvema malima otrokoma ni enostavno, je pa vredno. Midva imava k sreči možnost preživeti nekaj skupnih trenutkov takrat, ko sta otroka v vrtcu in preden se odpraviva vsak po svoje, ampak to ni dovolj. Takrat, ko čutiva, da je bilo odsotnosti preveč in da ni tiste prave povezanosti, veva, da je čas, da si vzameva vikend zase. In si ga. In ko se s takšnega vikenda vrneva, imava zalogo energije in povezanosti za lep čas. Takrat sva res lahko na voljo svojima otrokoma točno takšna, kot si želiva, da bi lahko bila vedno. Pa vedno ne gre. Zato pa se trudiva, da bi šlo čim večkrat. In da najprej oba poskrbiva vsak zase, potem midva za naju in potem oba za njiju. Pri nas ta vrstni red preverjeno deluje.

Pa vendar ta harmonija ni nekaj, kar bi se vzpostavilo in za vedno ostalo – ne. Ravno v tem je čar – to harmonijo je treba vzdrževati in predvsem pravočasno zaznati, kdaj jo dodatno podpreti na takšen ali drugačen način. Ampak ko veš, da to počneš zato, da bi bilo življenje vsem lepše, potem to ni tako zelo težko. Le nekaj doslednosti in discipline je potrebne.