Zimska smučarska sezona, namreč. Tista, ki za dinamiko moje družine pomeni, da sem veliko več sama z otrokoma kot pa v poletnem času. Kaj pomeni biti sam z dvema malima otrokoma, si vsakdo predstavlja drugače – nekaterim se sliši sila naporno, spet drugi si mislijo, da to ni nič takšnega. Gledamo namreč iz svojega zornega kota. Jaz pa vem, kako se počutim jaz – lahko se dobro, lahko se pa zelo slabo – izbira, ne boste verjeli, je moja. In večinoma izbiram tako, da mi je dobro. Da se imam z otrokoma lepo, da smo zdravi in da še posebej dobro izkoristimo čas, ko smo vsi štirje lahko skupaj. Če imaš vsaj podobno situacijo tudi ti, pomisli, kaj ti izbiraš in zakaj, ker izbira je tvoja.
Pogosto sem se spraševala, kako delujejo družine, kjer je eden staršev po dlje časa službeno odsoten. Moje misli so se vrtele v smeri, da si sama ne želim vzgajati otrok v odsotnosti partnerja. In kaj se je potem zgodilo? Zarečen kruh. Moj mož najde uresničitev svojega poslanstva v športnem marketingu – najprej na ravni olimpijskega komiteja, ki prinese zgolj koncentrirane odsotnosti v času poletnih in zimskih olimpijskih iger, potem pa nove izzive najde v zimskih športih, ki ga kar precej hitro posrkajo in za dobršen del leta odmaknejo od družine – včasih samo mentalno, pogosto pa kar v celoti. In kaj je meni preostalo drugega kot to, da se skupaj z dvema malima otrokoma do sitega najem zarečenega kruha? Kljub temu da imam kruh zelo rada, mi zarečeni ni teknil in izbrala sem drugo pot.
Začela sem delati na sebi in si pomagati z različnimi pristopi, da sem se postavila nazaj na noge, sprejela odgovornost za svoje misli, svoje pripisovanje pomenov različnim situacijam in nenazadnje prevzela odgovornost za svoje življenje. Ker nenazadnje takšno življenje sem si izbrala, oba sva si ga, v dialogu. Le da nihče od naju ni mogel predvideti, kaj to potegne za sabo. S tem, ko sem sama sebe okrepila in prevzela odgovornost za naše življenje tudi in predvsem v času, ko sem sama z otrokoma, je prišel nenaden obrat – v njegovih odsotnostih sem končno lahko prepoznala tudi prednosti za našo družino: več časa sama z otrokoma, naše akitvnosti sem lahko vnaprej načrtovala in načrti se niso spreminjali, naši dnevi so postali predvidljivi in tako sem lahko udejanjala zame tako zelo pomembne dnevne rutine za oba otroka. Zadnje leto se mi pa zdi, da sem njegove odsotnosti včasih celo vesela, ker se takrat umirimo. In ne hitimo, da bi izkoristili čas, ko smo lahko vsi štirje skupaj. Kar nikakor ne pomeni, da raje izbiram, da sem sama z otrokoma. Ker mi smo štiričlanska družina in dejstvo je, da ko smo skupaj, funkcioniramo najboljše – najlepše teče energija med nami, manj je napetosti, manj imamo zahtev eni do drugih in več je razumevanja.
Govorila sem o svoji plati zgodbe. Obstaja pa seveda še njegova. Najbrž si ni težko predstavljati, kako veliko bolj kreativen, učinkovit in sproščen je lahko nekdo v poslu, ko ve, da je doma vse lepo in prav. Da sta otroka zdrava in srečna. In da žena ni tečna. In da ko se vrne domov, z največjim veseljem sodeluje pri gradnji družinske dinamike in hvaležno občuduje, kaj vse se lahko triletnik in petletnica naučita v nekaj dneh njegove odsotnosti. Pa če to niso sanje vsakogar, ki je zaradi narave svojega dela velikokrat odsoten, odsotna. Toda nič se ne zgodi samo od sebe in takšna učenja ne pridejo čez noč. Tudi jaz sem morala v soočenju s svojim zarečenim kruhom priti najprej do dna, da sem potem začela hoditi navzgor in da danes lahko hodim mirno. Le tu in tam moram preskočiti še kakšno oviro, narediti kakšen dodaten krog, morda večji ovinek, ampak vse se da, ko se k življenju pristopi z zavedanjem in z vedenjem, da so izbire v naših rokah.
Verjamem, da se vsaj v določenih delih moje zgodbe najdeš. Ker ni nujno, da govorimo o nekajdnevnih odsotnostih. Zelo podobno se dogaja, ko je narava dela enega izmed partnerjev takšna, da so popoldanske in večerne odsotnosti sestavni del službe. V vsakem primeru je zelo zdravilno za vse vpletene, da se zavedamo, da vsega morda ne moremo rešiti sami in da si je za tako velike in pomembne premike v življenju smiselno poiskati pomoč. In pogosto jo boste našli ravno tam, kjer se je nekdo pred vami že moral soočiti s podobnimi izzivi. Zakaj bi se boleče učili na svojih napakah, če si lahko izberete lažjo pot? Veste, kje me najdete, vesela vas bom. Sezona je še dolga, se hecamo pri nas doma. S tem pa oba misliva na to, da se sezona ne konča. Da ni sezon, je življenje. In čakanje, da sezona mine, je enako, kot bi čakali, da mine življenje.
