Na svoje greš? Kaj pa če ti ne bo šlo?

Zelo pogosto vprašanje. Mislite, da so se tisti, ki jim je uspelo, spraševali, kaj bo, če jim ne uspe? Mogoče, ampak zelo verjetno je, da se niso. In saj veste, če bi jaz razmišljala, da mi ne bo šlo, danes nikakor ne bi bila tu, kjer sem. Kako se lahko otresemo takšnih in podobnih misli, ki nam sploh ne služijo? Ne bom olepševala resnice – rekla bom preprosto – težko. Pa vendar, jaz sem živ dokaz, da je to možno. Z veliko vztrajnosti in predvsem pripravljenosti za delo na sebi. Ko se naučimo otresti vzorcev razmišljanja, ki nam ne služijo, se pred nami razgrne življenje, ki je še lepše, kot smo si kadar koli znali predstavljati. In kje je treba začeti?

 

Pri sebi, seveda. Pri nas se vse začne in vse konča. In ne, to ni nobena woo – doo znanost. Niso uroki. Ni čarovništvo. Je iskren pogled vase, ki si ga ne privoščiš le tu in tam, ampak čim pogosteje. Jaz to že leta in leta počnem ob podpori terapevtov in trenerjev, ampak kar je najpomembnejše – to počnem tudi in predvsem sama. Ker tega dela namesto nas ne more opraviti nihče.

Moja prva psihoterapevtka je bila Nika Deu. V hecu rada rečem, da prve ne pozabiš nikoli, saj čeprav ne delava že kar nekaj let, sva vseskozi v stiku in z njene strani ves čas čutim brezpogojno podporo. Delo z Niko se je začelo kot poslovni coaching, ki sem ga bila deležna v korporaciji, kjer sem bila takrat zaposlena. Še danes sem ji hvaležna za drugačne poglede, uvide, predvsem pa ljubečo podporo pri osebni rasti, spoznavanju sebe in pri odkrivanju svojih skritih potencialov. Nika se je v mojem življenju pojavila ravno v času, ko sem bila na pragu izgorelosti. Pa ne zato, ker bi nekdo od mene pričakoval nemogoče, ne, sama od sebe sem zahtevala in pričakovala nemogoče. In Nika me je znala ustaviti in pomagati, da sem pozneje razvila svoje speče potenciale in se naučila poiskati potrditve za svoje delo v sebi. Prav ona me je s svojim delom – prepletanjem psihoterapije in poslovnega coachinga – navdušila nad transakcijsko analizo kot eno izmed smeri psihoterapije.

Že zdavnaj, pred kakšnimi osmimi leti sem se odločila, da ob delu opravim psihoterapevtsko šolanje pri dr. Zoranu Milivojeviću. Delo z Zoranom ima neprecenljivo vrednost, saj ponuja neizmerno širino teorije, podprte s številnimi primeri iz prakse, in seveda neomejeno možnost dela na sebi ob podpori vrhunskega psihoterapevta.

Potem pa sta se v mojem življenju pojavila dva najmočnejša trenerja vseh časov, moja otroka Frida in Franko. Pred njima se mi je včasih zdelo, da sem že pospravila stare vzorce in se začela sprejemati takšna, kot sem bila. A če kdo, ti otrok pokaže ogledalo, v katerem se (lahko) vidiš tako jasno kot še nikoli. Z njima se je začela nova pot, novo iskanje. In če za koga, potem sem bila za otroka pripravljena narediti vse, da ne bi bilo treba njima skozi vse moje izkušnje. Takrat sem našla program Čarobna mama pri Aniti Šerjak Koci, ki je moje materinstvo obarvala z drugačnimi barvami, predvsem pa mojim vzgojim izzivom vdahnila smisel in jih vrnila nazaj k meni. Ob Anitini podpori sem prevzela odgovornost za svoje življenje na nek povsem drugačen način. Začela sem dihati s polnimi pljuči, moj partnerski odnos se je povzdignil na še višjo raven, otroka pa – kot bi se umirila, okrepila svoj imunski sistem in se z nama na nek drugačen, globji način povezala. Tisti, ki me zares poznate, veste, da sem čisto prava čarobna mama, za kar sem Aniti neizmerno hvaležna.

Ko sem stopila v svojo moč in prevzela odgovornost za svoje izbire, za najine izbire v življenju, ko sem dejansko začutila, da sama kreiram svoje življenje, sem lahko stopila na svojo pot, ne da bi se še spraševala, kaj pa če mi ne bo šlo. Takrat sem spoznala Špelco Morojna, ki me je s svojim programom F.E.E.L. učila in me še vedno uči, kaj z vsemi čustvi, ki jih znam odlično prepoznati, pravzaprav početi in kako se iz njih učiti in rasti. Špelca me je iz teorije pripeljala nazaj k sebi, v telo, v občutenja in soočanja s tem, kar je še živega v meni. Če ne bi bilo Špelce, skoraj gotovo moja Frida ne bi z otroško igrivostjo povedala, da ko joka, mora jokati do konca, ker da si žalost predstavlja kot oblaček, ki mora čez telo. In da gre njej čez telo z jokom in solzami. In da če jok ustavi, da žalost lahko ostane nekje v trebuščku in zaradi tega lahko tudi zboli. Če pa joka, gre žalost počasi ven iz telesa skozi prstke na rokah, na nogah.Meni bi se ta zgodba pred leti slišala za lase privlečena. Danes vem, da je to neprecenljiv kapital, ki ga skupaj z otrokoma gradiva za prihodnost, saj bo to, da se naučimo čustva najprej prepoznati, nato občutiti in nenazadnje pretočiti skozi telo, prej ali slej postala osnova za sproščeno in uravnoteženo življenje.

Moje najpogostejše vprašanje vsem mojim terapevtom in učiteljem je, a bo kdaj tega učenja konec. In prav vsi do zadnjega so si enotni, da se učenje ne bo nikoli končalo, da pa sčasoma postane veliko lažje. In to čisto zares občutim. In prav vsakemu izmed njih sem hvaležna za to, da sem tu, kjer sem danes.

To, da se znam soočiti s svojimi občutki in s svojimi mislimi, namreč ni tako zelo samoumevno. Niti ni talent. In tudi ni privilegij nekaterih. Je veščina. In je veliko treninga, merjenega v letih. Potem pa na videz izgleda vse tako enostavno. Sliši se, kot da me nikoli ni bilo strah, ko sva se s partnerjem odločala o tem, da greva oba istočasno na svoje. In da nihče od naju ne išče varne, predvidljive službe, pač pa da stopiva vsak na svojo pot poslanstva. Ob vseh objektivnih okoliščinah v obliki kreditov in odgovornosti za dva majhna otroka je bilo praktično nemogoče zgolj zamahniti z roko in skočiti v novo življenje. Vse, kar sva imela v rokah, je bilo zaupanje vsak sebi in seveda en v drugega. Danes vem, da je to vse, kar potrebuješ. Najprej zaupanje vase. Če pa se pri tem partnerja še podpirata, potem je uspeh že skorajda neizogiben. Ko namreč občutiš brezpogojno zaupanje vase, se vsa znanja in vse izkušnje nenadoma tako lepo zložijo, da se ti zdi vprašanje, kaj pa če ti ne bo uspelo, nerelevantno in sploh odveč.

Ni formule, ki bi delovala za vsakogar. So pa koraki, ki te vodijo nazaj in bliže k sebi, tisti, ki gotovo dolgoročno vodijo v pravo smer. In ko vse manjkrat pomisliš na to, da ti ne bi uspelo, ti to vprašanje začnejo postavljati tisti ljudje, ki te imajo najbolj radi in ti želijo le najboljše. Sprašujejo te, ker te želijo zaščititi, in ne zato, ker ti ne bi privoščili. In takrat vedi, da si na pravi poti. Da si tik pred tem, da se to vprašanje za vedno izbriše iz tvojega življenja. Le dopusti svojim bližnjim nekaj časa, da ob tebi spoznajo, kaj vse je mogoče, ko začneš brezpogojno verjeti vase. Takrat ti uspe. In to želim vsakomur izmed vas. Najdi svojo pot, pobarvaj jo v svoje barve, utri si jo tam, kjer je morda še nikoli prej ni bilo, in potem stopi. Verjemi vase in uživaj na tej poti. Res je vredno truda.

 

 

1 Comment

  1. Franci
    26 februarja, 2019

    Prelepo, poučno in resnično, lp., Franci

Comments are closed.

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.