Kako pogosto slišiš te besede? Kako pogosto so to tvoje besede? Kako pogosto jih tvoj otrok sliši? Zdi se, kot bi vztrajno izgubljali boj s časom. Kot bi bilo časa vsak dan manj. In kot bi se vdali v usodo in sprejeli, da je to, da nimamo časa, nekaj povsem normalnega. Saj ga tudi on nima. In ona tudi ne. In če še otroke naučimo, da je povsem normalno, da se nam venomer mudi in da nikoli nimamo časa, potem bo vsem lažje. Pa je to res? Ali pa je morda lažje reči, nimam časa, kot pa si postaviti prioritete in stati za njimi?
Vprašanje je, za kaj vse nimamo časa. Dokler nimamo časa za neke nepomembne aktivnosti, je še vse pod kontrolo. Ko pa nimamo več časa zase, za ljudi, ki jih imamo radi, takrat se pa lahko upravičeno vprašamo, kje smo skrenili s poti in kako lahko to spremenimo. Vedno namreč lahko spremenimo. Tudi takrat, ko res ne vemo, kam bi stisnili še en izlet, eno sestavljanko in eno kosilo, se vse da, ko se tako odločimo.
Življenje nas od ranega otroštva uči, da je dobro čim hitreje opraviti stvari, naloge, izzive. Hitrost ima pomembno mesto v sodobni družbi. Hitre igrače, hitre igre, hitre risanke, hitro prehranjevanje. In tako počasi iz leta v leto ponotranjamo hitrost kot vrednoto in se zato sčasoma ne znamo in tudi ne želimo več ustaviti in izstopiti z drvečega vlaka. Včasih nas ustavi bolezen. Včasih ločitev. Včasih otrok. Takrat se ozremo nazaj in pogosto obžalujemo zamujeno. A pred nami so v vsakem trenutku nove izbire, ki jih lahko izberemo tako, da delujejo za nas ali pa proti nam.
Jaz sem tej obsedenosti s hitrostjo pravzaprav hvaležna, ker je odigrala zelo pomembno vlogo, ko sem se odločala o tem, ali naj grem na svoje ali ne. Hitenje je namreč postalo del jutranje rutine ob odhodu od doma. Frido, ki je bila takrat stara komaj leto dni, sem morala neprestano priganjati, da smo se pravočasno odpravili od doma. Marsikaj sem naredila tudi namesto nje, pa čeprav bi vse že zmogla sama, a v svojem, za ta hitri svet prepočasnem ritmu. In potem priganjanje v vrtcu – hitro, kapa dol, šal dol, bunda, jopica, copatki … Lupček, objem in se kmalu vidiva. Hitro v službo, pa čim bolj učinkovito opraviti svoje naloge, da sem se lahko pravočasno odpravila po Frido. Živo se spominjam občutka, ko se odpravljam iz službe, večina sodelavcev pa še dela, nekateri se ravno odpravljajo na zadnje sestanke, jaz pa hitim v avto in na drug konec Ljubljane po otroka. In ko vstopim v vrtec in jo objamem, takrat se moj svet ustavi. Kakšna je bila moja energija takrat? Kaj sem bila sposobna Fridi dati? Objem in fizično prisotnost gotovo, vprašanje pa, če še kaj več. In to je bilo zame premalo. Kaj šele za njo. A je že tako, da se otroci vsega navadijo, sploh če ne poznajo lepšega sveta. Ampak jaz sem ob odločitvi, da grem na svoje, imela v mislih predvsem to, da bom ustavila naš čas. Da nam bom ustvarila dodatne ure v dnevu. Da nam ne bo več treba hiteti. Da ne bom vzgajala otroka v »pohiti« duhu. In ko sem zaustavitev časa občutila na lastni koži, v svoji družini, sem vedela, da je to bila najboljša odločitev v mojem življenju. Tega ne more plačati noben denar. Hitenja se ne da preračunati v evre, kot tudi ne posledic hitenja.
In ko tako hitimo od točke A do točke B in od naloge A do naloge B in od želje A do želje B, se nam kaj hitro lahko zgodi, da pozabimo uživati v življenju. V malih trenutkih, ki so tako kratki, da jih v hitenju mimogrede spregledamo. In tako spregledamo tudi smisel življenja. Ampak nam ga ni treba. Niti ne pravim, da je treba v življenju vse obrniti na glavo, da bi bilo hitenja manj. Če pa se hitenja od časa do časa zavedamo, se ustavimo in kaj naredimo drugače, kot mislimo, da svet od nas pričakuje, si bomo gotovo podarili lepo doživetje, ki si ga bomo zapomnili. Morda smo lahko sami sebi opomnik – vsakič, ko izgovorimo besede – nimam časa, mudi se mi, se lahko spomnimo na to, da ni nujno, da je vedno tako, in da kdaj lahko kakšen svoj korak stopimo tudi drugače.
