Čas je denar, slišimo pogosto. Jaz pravim, denar ni vse, čas pa je. In žal pogosto ugotovimo, da je čas pomembnejši od denarja, šele ko ga ne izkoristimo. Ko si ga ne vzamemo zase, ne vzamemo za ljudi, ki jih imamo radi. Pa vendar se je v vsakem trenutku dobro zavedati, da sami izbiramo, kako bomo razporedili svoj čas. In če smo pri tem kar se da zavestni, nas morda v življenju čaka manj obžalovanj za časom, ki ga nismo izkoristili, kot bi si želeli. Že danes lahko svoj čas razporediš drugače, verjameš?
Težko je do potankosti izmeriti in kategorizirati preživljanje časa. Toda če si znamo prisluhniti, bomo točno vedeli, v katerem trenutku je naše življenje radostno in veselo, in to je najboljši pokazatelj, da je čas dobro izkoriščen. To, da svoj čas namenimo službi in poslu, niti ni tako zahtevno, glede na to, da nas ta nuja navadno pokliče od zunaj. Poleg tega je delavnost v naši kulturi vrednota, zato z lahkoto poslu namenimo še več časa, kot bi bilo treba. Ko pa delamo v svojem poslu in pri delu uživamo, je nevarnost, da bomo ogromno ali preveč časa namenili poslu, še toliko večja. A o tem kdaj drugič.
Čas, ki ga namenimo izključno sebi, običajno pride na vrsto zadnji ali pa sploh ne pride. Vendar je ravno ta čas izjemnega pomena za celotno sliko našega življenja. Pa naj bo to branje knjige, meditiranje, odmik v rekreativni šport, sprehod v naravi ali karkoli drugega, kar nam polni baterije. Ravno čas, ki si ga res vzamemo samo zase, je tisti, ki nas naredi boljše tudi v odnosu z drugimi. Je na nek način osnovni pogoj, da so naši odnosi s partnerjem, otroki in v službi veliko bolj kakovostni.
Pomemben je tudi čas, ki si ga vzamemo za ljudi, ki jih imamo radi. In ne, ni dovolj samo reči, sedaj imam pa čas. Pomembno je aktivno pristopiti k temu, da si druženja organiziramo. Ker druženja se sama od sebe ne zgodijo, kot so se zgodila včasih.In če jih boste prepuščali naključjem, jih bo vse manj in manj, odnosi pa bodo vse manj sproščeni in prijetni. Pri tem se mi pa vseeno zdi pomembno, da skrbno izberemo, komu bomo namenili svoj čas, saj ga nimamo na pretek. In ko zaznamo, da nam nekje pozitivna energija prepogosto odteka, ne smemo imeti slabe vesti, če se iz odnosa počasi umaknemo. Tudi to je veščina, ki jo moramo vaditi in sprejeti kot del življenja, nikakor pa ne kot breme ali slabo vest.
Madisyn Taylor pravi, da nas sodobna družba prav sili v hitenje. Začne se že v ranem otroštvu, ko otroke priganjamo k oblačenju, pospravljanju igrač, odhodu v vrtec. S šolo se obseg priganjanja samo še povečuje in potem kot bi iz mesca v mesec bolj hiteli in se bolj navajali na občutek, da ni časa. Ravno zato je potrebne še toliko več prisotnosti tukaj in zdaj, če želimo to hitenje upočasniti, če že ne umiriti. In za to je odgovoren prav vsak izmed nas, saj vsak predstavlja košček v mozaiku, ki se mora spremeniti. Pogosto v šali kakšnemu hitremu nervoznemu vozniku rečem, naj jutri vstane deset minut prej in bodo s tem odpravljene vsaj njegove težave v prometu. Sama to počnem. Dovolj zgodaj vstanem, da se lahko v miru pripravim na dan. Najprej sama sebe. Potem pa čaj, kava, sadje za vse nas. In neverjetno je, kako bolj mirna so naša jutra, ko sem jaz umirjena. Saj veste, najlažje je na ves glas kričati, da nimamo časa. Imamo ga. Vprašanje je le, kako ga razporejamo in čemu dajemo prioritete. Čisto v vsakem trenutku imamo izbiro, pa če se sliši še tako neverjetno. Podarimo si jo. Podarimo si čas, ki ga najbolj potrebujemo. Čas s samim seboj. Čas s partnerjem. Čas z otroki. Čas s starši. Čas s sodelavci. Lepo ga je najti in še lepše deliti.
