Jaz znam. Tudi še kaj drugega znam sešiti – hlače, jopico, tuniko. Ja, tudi meni se je zdelo neverjetno, da bi se to kdaj zgodilo. Ampak s šivanjem je kot z vsemi drugimi ročnimi spretnostmi – če se jih želiš naučiti, se jih boš. Sploh za nas, ki večino svojega življenja živimo v konceptih, strategijah in drugih v določeni meri neoprijemljivih izdelkih, je kakršnakoli veščina, ki omogoči izdelavo fizičnega izdelka, blagodejna za um in dušo. Lahko je to okrasek za smrečico, lahko sešita kapa za otroka, lahko spečena torta. Vsakdo ima svoj izziv in svoje skrite neuresničene želje po veščinah. Zato polagam na srce – če se nekaj zares želite naučiti, ne oklevajte, poiščite si pravega mentorja in vstopite v skrivnostni svet izdelovanja izdelkov.
Jaz sem po dolgih letih dela v marketingu, produktnem marketingu, razvoju prodajnih poti, prodaji in podobnih področjih dela začutila, da si želim izpod svoji rok za razliko od predstavljenih konceptov, razvitih storitev, prodajnih strategij zagledati čisto pravi izdelek. Takšnega, ki ga lahko primeš v roke, ga darilno zaviješ in nekomu iz srca podariš. Materinstvo je s seboj prineslo tudi zadovoljstvo ob lepo oblečenem otroku, ampak če sem hotela, da je čisto po mojem okusu, sem se na neki točki začela zavedati, da bom morala nekaj narediti, izdelati, sama. Najprej sem šla k izredno kreativni ustvarjalki Maji Cirman, lastnici blagovne znamke Cute Nola, ki me je naučila na majčko prišiti slončka. Še danes se spomnim občutka sreče, ko sem v rokah držala čisto svoj izdelek, in občutka ponosa, ko je slončka nosila moja deklica. Spomnim se tudi Majinih besed, ki jim sprva nisem verjela: vsak se lahko tega nauči, če le hoče, nič težkega ni. In potem sem si kupila šivalni stroj, ne enega, dva – običajnega in opletilnega. In sta veselo pela kar nekaj časa, dokler izzivi niso postali pretežki in se nisem odločila za šiviljski tečaj. Kdo ve zakaj sem prišla k Ani Kosi na tečaje Flikepike. Včasih življenje veliko boljše ve, kaj je za nas dobro, kot mi sami. Ana je bila namreč zame kot naročena – želela nas je naučiti lahkotnega šivanja. Od mene ni zahtevala natančnosti, ni pričakovala do milimetra izrezanega blaga in naučila me je, kako popraviti napake, ki so sestavni del šivanja. Nad njenimi tečaji bdi lahkotnost, kot bi jih nekaj varovalo pred ponorelim svetom natančnosti in hitenja. Lahkotnost zagotavlja užitek, sprostitev – to pa je tisto, kar sem v šivanju iskala in našla. In po nekaj letih sem imela priložnost delati z Ano kot mentorica in tečajem Flikepike sva vrnili prvotne vrednote. Skupaj sva namreč odkrivali neskladja, ki jih je sčasoma s sicer dobrimi nameni vnesla v svoje načrte in cilje, in jih presegli. Lahko rečem, da je Ana letos poleti skupaj s svojimi tečaji Flikepike obrnila nov list v svoji uspešni zgodbi. List, ki je še bolj njen, še bolj Flikepikast in še bolj podpira vse tiste, ki si želijo lahkotnega šivanja.
Rada bi vam položila na srce, da če imate v življenju kaj takšnega, s čimer odlašate in ne verjamete prav zares, da bi se lahko naučili, dajte vse te dvome na stran in se vprašajte – vam bo kdaj žal, da niste poskusili? In če mislite, da vam bo, potem ne čakajte, naredite prvi naslednji korak, ki vas vodi do novih znanj. Običajno kar dobro vemo, kateri je naš naslednji korak. Le stopiti ne upamo. In če je res pretežko, si najdite pomoč. Uberite bližnjico in se veščine hitreje naučite z nekom, ki vas bo obvaroval začetniških napak in vas lažje pripeljal do izdelka, s katerim boste zadovoljni in boste občutili ponos. Pa naj bo to šivanje, pridelava zelenjave, kuhanje marmelade ali pa izdelava nakita. Kar delamo s srcem, nas približuje poslanstvu, ko pa stopimo na pot poslanstva, postane naše življenje veliko bolj lahkotno.
Ponosa moje deklice, ko skupaj izbereva blago, potem pa veselo pričakuje svojo novo oblekico, se ne da opisati. Ponosna sem pa tudi jaz, ko svoje izdelke občudujem. Včasih sem še vedno presenečena nad tem, kako veliko sem se v kratkem času brez kakršnekoli podlage naučila. Osvojena veščina šivanja mi je omogočila potrditev, da zmorem sama narediti izdelek, ki ga je mogoče prijeti v roke in recimo dati na glavo. Krojenje in brnenje šivalnega stroja sta zame danes nekakšna meditacija, ki me sprošča in dopušča poglobljeno razmišljanje o mojem siceršnjem poslu, o izzivih mojih strank, o tem, kaj je še vse mogoče, in o tem, kako sem iskreno ponosna na svojo pot. Dovolite si najti svojo pot, ravno hobiji so pogosto pravi kažipoti.
