V našem življenju je danes večinoma preveč fotografij, toliko, da jih morda nikoli ne bomo uspeli niti pregledati. Ker smo prepričani, da moramo v fotoaparat telefona ujeti prav vsak trenutek. In medtem ko ga ujamemo v telefon, ga morda izgubimo v srcu, saj si ga ne dovolimo začutiti in doživeti v celoti, brez telefona med nami in dogodkom. Morda si ob naslednjem dogodku dovolite spomin shraniti v srce, ne v fotoaparat.
Ob koncu šolskega leta vzgojiteljice našega vrtca skupaj z nekaterimi znanimi glasbeniki pripravijo prireditev Male roke za velik namen. Prejšnja leta so čisto vsi starši snemali in fotografirali prireditev, svojega otroka. In če si predstavljate, da gre za prireditev, ki jo spremlja približno 400 ljudi, je verjetno zelo hitro jasno, da je v dvorani prireditev spremljalo še najmanj toliko telefonov. Seveda ne neopazno, ampak ravno nasprotno – moteče. Do te mere, da smo se na Svetu staršev odločili v letošnjem letu zagotoviti profesionalnega fotografa in snemalca ter obiskovalcem snemanje in fotografiranje prepovedati. In letos je bilo vse drugače. Dejansko smo se starši lahko sprostili in uživali v nastopu svojih otrok. Brez neprestanega občutka, da če ne bomo vsaj enega kadra ujeli v telefon, bo spomin na otrokov nastop izginil za vedno. Jaz sem res uživala. Sem pa opazila stisko staršev, ki so se zelo težko brzdali, da ne bi vseeno še sami kaj poslikali. In tudi so. Na hitro. Diskretno. Nemoteče. Toliko, da so se pomirili in se lahko potem sprostili.
Zame je takšna izkušnja prav odrešujoča. Vem, da se tudi sama ujamem v to, da bi skoraj vsak trenutek rada s fotoaparatom shranila v spomin. In kaj se pri tem zgodi? Dejansko telefon ali fotoaparat postaneta nekakšen filter, vmesnik med nami in tistim, kar se pred nami dogaja. Smo res sposobni enako iskreno uživati v trenutku, če imamo občutek, da ga moramo ujeti v telefon, ali pa če si dovolimo, da ga ujamemo samo v srce, ga doživimo in si ga zapomnimo za vedno. Ne, res lepih dogodkov ne bomo kar tako pozabili, brez skrbi. Si jih bomo pa s telefonom in neprestano potrebo, da vsak trenutek ujamemo v telefon, lahko celo pokvarili ali pa vsaj zmanjšali intenziteto občutenja.
Koliko slik imate shranjenih v telefonu? Jih redno urejate in shranjujete spomine? Koliko imate res lepo ujetih spominov? Ne bi bilo mogoče več vredno, ko bi si za določena življenjska obdobja zagotovili profesionalne fotografije? Takšne, ki bodo dejansko ujele našo energijo, čustva in doživetja določenega življenjskega obdobja? Jaz zelo cenim profesionalne fotografije in skrbim za to, da približno dvakrat letno naši družinici privoščim izkušnjo s profesionalnimi fotografi, ki ustvarijo res prekrasne spomine. Ujamejo nas takšne, kot v tistem trenutku smo. Dejansko znajo ujeti našo stopnjo povezanosti, našo energijo, naša čustva in ko te fotografije pogledam za nazaj, lahko podoživim občutek tistega časa. To je neprecenljivo. Takšne neprecenljivosti skoraj gotovo ne moremo ujeti s telefonom.
In podobno je poslovnimi fotografijami. Naj se sliši še tako nemogoče, je pri teh še toliko bolj pomembno, da ujamejo razlog, zakaj smo se tisti dan zjutraj prebudili, v kaj verjamemo, kaj so naše vrednote in zakaj počnemo to, kar počnemo. Takšne širine ne zmoremo ujeti sami. Brez profesionalnega znanja in izkušenj tu praktično ne gre. In če želimo s svojimi fotografijami komunicirati to, kar smo in kar želimo, da naše stranke občutijo, ko nas vidijo na fotografiji, si moramo izbrati primernega fotografa in se mu prepustiti ter skupaj z njim ustvariti zgodbo.
Prepričana sem, da so naši telefoni prepolni različnih fotografij, tistih res lepih in tistih, ki imajo zelo malo ali pa nobene vrednosti. Prevladala je kvantiteta nad kvaliteto. In to morda za marsikoga ni moteče, vsakdo fotografijam pripisuje drugačen pomen. Je pa za mnoge moteče to, da vsak trenutek, pa naj bo žalosten, smešen, neroden ali igriv, prekinemo s fotografiranjem. Dovolimo si vsaj tu in tam doživeti lepe trenutke. Shranimo si jih v srce, ne na spominske kartice.
