Najbrž se vam je že zgodilo, da ste nekoga poklicali, pa se vam je oglasil z znamenitim stavkom: »Te pokličem nazaj«. Potem še komaj kaj uspete izustiti in je pogovor že prekinjen. Zase vem, da bi raje videla, da se mi v takšnem primeru niti ne oglasi na telefon. Moja učinkovitost bi ostala na enaki ravni, učinkovitost klicanega pa na bistveno višji. Pravilo je zelo preprosto – če se ne morete pogovarjati, se pač ne oglasite in klicani bo vedel, da boste vrnili klic takrat, ko boste lahko.
Ko ob klicu dobim odgovor – te pokličem nazaj ali pa trenutno ne morem govoriti ali pa na sestanku sem, te pokličem nazaj, se sprašujem:
- Zakaj si se oglasil na telefon, če trenutno ne moreš govoriti?
- Kakšna je razlika med tem, da se sploh ne oglasiš na telefon ali pa rečeš »te pokličem nazaj«?
- Kaj »te pokličem nazaj« pomeni časovno?
- Mi je tako zelo želel ugajati, da se je javil, kljub temu da ni mogel govoriti?
Slednje odgovori na marsikatero situacijo. Dejansko ljudje občutijo stisko, ko morajo nekoga zavrniti. In potem se trudijo to stisko omiliti s tem, da se za nekaj sekund oglasijo na telefon. To dejanje pa pri kličočemu redko zbudi občutek sprejetosti, prej gre za nekakšno obliko občutka zavrnjenosti. Torej ravno nasproten učinek od želenega. V okolici, kjer se je nekdo oglasil na telefon samo zato, da bi povedal, da bo poklical nazaj, pa se s tem prekine tok misli in podre eno od pomembnejših pravil komunikacije po mobilnem telefonu, ki jih navaja Pamela Eyring, in sicer »spoštuj tiste ljudi, ki so ob tebi in jim v medsebojni osebni komunikaciji nameni vso pozornost«.
Kakorkoli že, pravila niso jasno napisana in si ima vsak pravico fenomen »te pokličem nazaj«, razlagati in občutiti po svoje. Na nas pa je, da izberemo, ali se prihodnjič, ko bomo zasedeni, ne bomo oglasili in bomo poklicali nazaj, ko bomo lahko, ali pa bomo za zmanjševanje neprijetnosti uporabili orodje »te pokličem nazaj«.
