“Mami, a lahko risanke?”

Risanke so za mami izhod v sili, za njiju pa highlight dneva. Ko s polnima noskoma ostaneta doma, jaz pa bi vseeno želela nekaj za službo v miru narediti, napisati, poslati, posneti, ja, takrat pridejo na vrsto tudi risanke.

Letos mineva tretje leto, odkar smo doma brez televizije. Jaz je že prej ne bi pogrešala. Pravzaprav sem se že dolgo poigravala z mislijo, kako bi bilo, če je ne bi imeli. Ker veš, vsi jo imajo, dokler ne spoznaš ljudi, ki je dejansko nimajo. In potem mi je televizija naredila uslugo – pokvarila se je. Jaz pa sem ji bila hvaležna. Z njenim odhodom je v našem stanovanju nastala neka drugačna, bolj pristna, naša energija.

Res je, da je že prej bila namenjena temu, da je Jožko resno spremljal razne tekme in ob tem spal. Otroka sta pa tu in tam gledala risanke. Jaz že dolga leta nisem več gledala ničesar. In ko je več ni bilo, je nismo pogrešali. Risanke in tekme so lahko tudi na računalniku. Za kakšno bolj kino doživetje smo si kupili projektor, mislim pardon, Božiček ga je prinesel. No, tudi tega uporabimo res samo parkrat na leto.

Imam pa jaz en tak odpor do televizije. Z leti sem ugotovila, da moj odpor izvira iz tega, da sem že kot otrok čutila, da je televizija v mnogih družinah beg pred pogovori, pred tem, da se vidimo, slišimo. Jaz pa sem se z ljudmi vedno želela pogovarjati. Včasih sem prišla h komu na obisk, pa je bila televizija tolk na glas, kot da sem prišla k njej, ne pa k njim. To me je motilo. Fejst.

V svojem domu sem si lahko izbrala drugače. Najprej to, da ni bila vedno prižgana, ampak samo, ko se je kaj gledalo (pa pustimo izjeme, ko se je delalo, da se gleda, pa se je v resnici spalo). In potem to, da je pač ni več. Ne rečem, da je to prav. Ne rečem, da je narobe. Vsak ima svojo izbiro. Če je zavestna, potem je prava.

Danes želim, da če otroka izbereta risanke (in hvala RTV SLO za krasen izbor ŽIV ŽAV risank), da res gledata risanke. Zavestno, prisotno – kar otrokom res ni težko. Ne pa da zraven še zlagata kocke in risanke brnijo tja v en dan. Ali pa da barvata, rišeta in še ne vem kaj počneta. Pa niti slučajno nočem, da jesta, ko jih gledata. Vse to so moje zavestne izbire, odločitve. In verjamem, da se vsak po svoje odloči, kako z risankami in vsemi drugimi zasloni, do katerih moja otroka nimata dostopa.

Ko so risanke prav izbrane, so za otroka lahko tudi dodana vrednost. Če pa so risanke samo zato, da so – in takšna je večina ponudbe na TV – potem razen tega, da “imam mir pred otrokom” ne vidim dodane vrednosti za nikogar od nas. V času, ko so otroci mogoče malo več časa doma, bo tudi več risank v igri. Ampak vedno v kombinaciji s tem, da gremo prej ali potem na sprehod. In s tem, da jima najprej dovolim, da se na smrt dolgočasita (za njiju največja kazen, jaz pa še vedno močno verjamem v kreativni potencial dolgčasa).

Ja, lahko risanke. Ko vem, kaj gledata. Ker vem, da je to tu in tam. In ker vem, da bomo ulovili ravnovesje med risankami, gibanjem in prosto igro. Iskreno, pri nas redko pridejo na vrsto. Otroka se niti ne spomnita. Je pa res, da se jaz močno borim proti temu, da bi gledanje risank postalo rutina. Veš tisto, vsak dan po zajtrku. Ali pa zvečer preden gremo spat. Ne, risanke so tu in tam po dogovoru. Manj kot jih je, boljše za vse nas. Tako. Toliko o risankah, ki včasih pomagajo, da se kaj v biznisu premakne naprej. In takrat sem risankam zelo hvaležna.

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.