Ker teden ima za večino ljudi 5 delovnih dni. Za nekatere celo 6, pa tudi 7. Moja mama je hodila v službo vsak dan od ponedeljka do petka. Tata pa je delal vsak drugi dan cel dan – petek svetek al kako se reče. In kako naj si potem otrok ustvari mnenje o delovnih dnevih? Malo težje, ne? Se pač prepusti kolektivnim pogodbam in vodenju delodajalcev, ne? Izica. Vse dokler … vse dokler ne pride na svobodo in ugotovi, da lahko dela od ponedeljka do petka, pa še v soboto in tudi v nedeljo. Uuuu, pa zvečer tudi. Popoldan pa itak. In se na neki točki vpraša: »Čakaj, a jaz živim, da delam ali delam, da živim?«
Takrat sem ujela, da nekje živi ena coachinja, ki dela samo ob torkih in četrtkih. In sem si rekla: »Ja pa ja de! A to da se da? Resno?« No, potem sem premišljevala in si tega urnika nisem mogla izbiti iz glave. Če torej od urnika mojega tata odšteješ urnik moje mame, dobiš ravno torek in četrtek. Takrat sem si rekla: »Evo, jaz pa ob petkih ne bom delala. In to ne pomeni, da sem lenuh!«
Seveda se je zdelo nedosegljivo. Ampak vseeno sem si to dala na bucket list. In veš, kdo je tisti, ki dela kljukice na mojem bucket listu? Seveda, jaz. Kdo pa drug? Vedela sem, da si to kljukico lahko naredim zgolj in samo jaz. In sem si jo, veš. Najprej sem si petek osvobodila vseh coachingov. Potem sem previdno vanj vtaknila čas zase in učenje. In sčasoma sem to zamenjala z masažami, negami, s sprehodi in kavicami.
Kar se je pred letom zdelo “ko bom velika”, se danes zdi, kot da je od vedno z mano. A je tvoja narava dela takšna, da bi v teoriji lahko bil petek tvoj prost dan? Bi se ti to slišalo pregrešno? Ali pač še ena želja, ki si jo lahko že kmalu uresničiš? Jaz sem zaljubljena v svoje petke. Želim ti, da se tudi ti čim prej zaljubiš v kak prost delovni dan.
