Oba brez službe, kaj pa zdaj?

V treh tednih sva se zavestno oba poslovila od svojih tedanjih služb. Varnost, lep reden prihodek, služben avto, regres in plačane odsotnosti sva zamenjala za negotovost in svobodo. Ob dveh malih otrocih in kreditu za stanovanje se je večini ljudem okoli naju poteza zdela ne samo nora, ampak celo neodgovorna. A midva sva se v tistem trenutku lahko zanesla le eden na drugega, na to, kar sva čutila v srcu, na to, kar sva vedela, da sva, da znava in zmoreva. Šele sedaj, ko gledam nazaj, vidim, kako neverjetno pogumna sva bila in kako samoumevno se nama je zdelo medsebojno zaupanje. Danes vem, da je bilo prav to ključno.

 

Po enajstih letih sem se odločila zapustiti službo, ker sem čutila, da sem svojemu delodajalcu dala skoraj vse, kar sem mu imela dati, in da je tudi delodajalec meni dal že toliko, da bi mi težko dal še kaj več. Od neizmernega zaupanja pomembnih strateških nalog, izobraževanj na številnih področjih, možnosti osebne rasti, do zaupanja v dveh popolnoma različnih sektorjih – marketingu in prodaji. Težko je na kratko povedati, kaj vse sem v teh letih pridobila in kaj je pomenilo zaupanje nadrejenih za razvoj mojih marketinških in prodajnih kompetenc, veščin za vodenje ekip, razvijanje novih projektov in nenazadnje za mojo osebno rast. Zato sem hvaležna A1 in prav vsakemu sodelavcu, ki mi je omogočil učenje in rast. To so bila leta, ki jih ne bom nikoli pozabila, leta, iz katerih črpam še danes – znanje, izkušnje, prijateljstva in vse to je neprecenljivo.

A pride čas, ko se moramo iskreno zazreti vase in se vprašati, ali je skupna pot še vedno najboljša ali zgolj najlažja izbira. In ker smo ljudje nagnjeni k temu, da se radi zadržujemo v coni udobja, je tako tudi s službami. Prepogosto gremo čez sebe samo zato, ker je to lažje. Jaz sem izbrala težjo pot. Pot, ki je negotova. Negotovosti pa se upira vse okoli nas – naš razum, ki nas hoče obvarovati, in naši najbližji, ki želijo, da se nam ne bi pripetilo kaj hudega.

Mojim staršem je bilo kar težko. Ker ne samo, da sem se odločila zaključiti svojo pot s takratnim delodajalcem, mislim, da je bilo še bolj težko sprejeti to, da nisem imela alternative. Nisem vedela, kaj bom poslej delala. Vedela sem, da potrebujem čas, da se sestavim in ugotovim, kaj je tisto, kar lahko ponudim ljudem iz srca. Vse to sta nekoliko lažje sprejela, ker sta vedela, da partner zasluži dovolj, da verjetno lahko preživimo nekaj časa tudi tako. A kaj ko so bili partnerjevi potrpežljivosti v tedanjem poslovnem odnosu šteti dnevi – in res je v nekaj tednih prišel trenutek, ko sva sprejela zavestno odločitev, da tudi on da odpoved. Takrat sva bila prepričana, da je to najboljša odločitev za naju, za najino družino. Pa vendar sva vedela, da je tako zelo drugačna od tega, kar je okolica pričakovala od naju, zato sva najino odločitev zadržala zase.

Ko sva se podajala na novo pot, je bila v nama nekakšna moč, ki naju je še bolj povezala. Ker v mirnem morju je lahko pluti, vendar je morje redko mirno in vredno se je naučiti s partnerjem pluti tudi v nemirenem morju. Takrat je zaupanje edina svetla luč na obzorju. Na nič drugega se ne moreš zanesti. Lahko le vadiš svoje potrpljenje v negotovosti.

Ravno živeti v negotovosti je bilo zame najtežje. A naučiš se. Sprejmeš. Iz dneva v dan je lažje. Čez čas negotovost počasi vzljubiš, saj prinaša najlepše nagrade. In po nekaj mesecih se je začelo počasi dogajati. Oba sva začela delati. Vsak na svojem področju. Vsak od naju si je postavil svojo edinstveno poslovno pot. Danes oba plujeva. Vsak s svojo ladjo. Vsak od naju je ponosen in srčen mornar. Poznava svoje morje. Spoštujeva ga. Obenem pa čutiva neizmerno hvaležnost, da sva si prisluhnila in zaupala, ko je bilo to za naju najbolj pomembno.

Tudi tebi včasih uhajajo misli k razmislekom o tem, kako bi bilo v življenju početi kaj drugega? Morda samo to, kar ti je všeč, in tam, kjer se počutiš prijetno, pa morda samo z ljudmi, s katerimi se res dobro razumeš? In kako bi morda tvoja pisarna postala sinje modro nebo in mirno turkizno morje. In ne, ne bom rekla, da ni mogoče. Če kdo, sem jaz tista, ki prisežem, da je mogoče. Le pogum je treba zbrati. In vedeti, da se ravno iz negotovosti in zaupanja v življenju rojevajo najboljše ideje, najboljši projekti, najboljše poslovne priložnosti. Če si med tistimi, ki zbirajo pogum za skok iz cone udobja, ki že dolgo ni več udobna, potem te spodbujam, da ne čakaj, ker ima čakanje previsoko ceno. Srečno!

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.