Kaj imajo skupnega rep, glava in počitnice?

Rep, glava in počitnice imajo v naši družini veliko skupnega. Pravzaprav skupaj opisujejo vsako našo organizirano odsotnost. Počitnice namreč načrtujeva tako, da jim določiva rep in glavo, vse ostalo pa prepustiva, da se zgodi samo. Z leti sva se naučila, da nama preprosto delanje kljukic na seznamu možnosti, ki jih lokacija preživljanja dopusta ponuja, ne leži več. In ne, tega nista v družino prinesla otroka, ki bi s svojimi potrebami spremenila potek počitnic, ampak se je zgodilo že mnogo prej.

 

Najprej sva na daljše dopuste začela hoditi sama, ker sva ugotovila, da se nama tako res ni treba nikomur prilagajati in da potrebujeva dopust, da se odpočijeva od vsega – služb, družbe in včasih tudi od sebe. Ko si sam, imaš možnost izbire – ali hitiš doživeti vse, kar se nekje doživeti da, lahko pa se ustaviš in kak dan posediš na kakšnem trgu, v kakšni majhni vasici in samo dihaš. Opazuješ ljudi, opazuješ navade, se zapletaš v pogovore z naključnimi domačini ali pa tujci in dejansko začutiš, kje si in za katero novo izkušnjo si bogatejši. Prvič sva tako potovala po Kolumbiji. In takrat sva se odločila, da v nobenem novem kraju ne bova manj kot tri dni. V treh dneh pa že malo bolj začutiš kraj, ki si si ga na poti izbral. In tega pravila se drživa še danes, ko nisva več sama, ampak smo štirje.

Drugo pravilo, ki sva si ga na potovanjih postavila, pa je, da nama ni treba videti in doživeti vseh zanimivosti ali znamenitosti. Bolj ali manj jih izbirava naključno, nič vnaprej. Srečo imava, da nama to obema ustreza, ker bi nasprotje interesov verjetno rineslo kar nekaj nesoglasij.

Obe pravili se slišita sila preprosto in tudi sta, ker je to postal naš način preživljanja počitnic. Če pa bi to bila nekakšna od zunaj posredovana in sprejeta vodila, potem dvomim, da bi bilo vse tako zelo lahkotno. Nazadnje sva v svojem stilu preživela vikend v Rimu. Vedela sva, da bova imela možnost obiskati Vatikan zunaj uradnih ur, in vedela sva, da bova kakšno prijetno urico preživela z mojim ljubim bratrancem, ki je zadnja leta v tujini in za druženje nimava veliko možnosti. Oba sva šla prvič v Rim in skoraj spodobilo bi se, da bi si vsaj kakšno minuto vzela za to, da si malo pogledava, kaj naju tam čaka. A si nisva. Kupila sva letalske karte in rezervirala apartma. V Rim sva se odpravila s stricem in teto, s katerima smo si sicer zelo blizu, pa vendar si ne vzamemo dovolj časa za kvalitetno druženje. Vedela sva, da bo ta vikend poseben tudi zato, ker si bomo drug drugemu lahko namenili čas. Ko sva se zjutraj doma poslovila od otrok in ju zaupala mojima staršema, sva se mirno prepustila toku dogajanja. In če me danes kdo vpraša, kako se mi je zdel Rim, rečem, da sem v Rimu občutila veličastnost. Tako še najboljše strnem vse občutke ob čarobnem prepletanju preteklosti in sedanjosti, na katerem temelji sodobna družba. Občutek veličastnosti pa napolni srce in tam ostane za vedno. Kot mi bo za vedno ostal spomin na dan, preživet z bratrancem. Kar nekako mimogrede smo se sprehajali od ene do druge znamenitosti, kot bi nam one prihajale naproti in ne mi njim. Ampak bolj kot karkoli drugega mi bo v spominu ostala pristna italijanska gostilnica, kjer smo uživali v sobotnem večeru. Kot bi imeli še deset dni Rima pred seboj. In čeprav jih nismo imeli, sem jih v srcu čutila, kot bi jih.

Pri tem ni pravil in vem, da smo ljudje različni in da imamo od počitnic različna pričakovanja. In pričakovanja je vredno izpolniti. Nekaj pa je zagotovo res. To, da ljudje na enak način počnemo večino stvari v življenju (The way you do one thing, you do everything). In če se nam tudi sicer v življenju zelo mudi in nas skrbi, da bomo kaj zamudili, da bomo kaj spregledali, da dan ne bo dovolj dolg, da bo vikend prekratek, da bo par dni oddiha premalo, da ne bomo utegnili na koncerte, na predstave …, potem se lahko podoben vzorec delovanja prenese tudi na počitnice. Hočeš nočeš. Ker je to del nas in si ne moremo pomagati. Ravno nasprotno – ponosni smo na ta svoj način delovanja, pa čeprav nam včasih prinaša tudi frustracije.

Zato ni najino »načrtovanje« počitnic nobeno presenečenje – tako kot se nam na počitnicah nikamor ne mudi, razen otrokoma zjutraj zgodaj vstati, tako se nama tudi v življenju ne mudi. Ker sva si ga tako organizirala. Ker sva postala gospodarja svojega časa in to je največ, kar sva doslej v življenju dosegla. Seveda ima tudi to svojo ceno – negotovost in nepredvidljivost. In ko se s tem naučiš živeti, je dovolj, da si za počitnice organiziraš le rep in glavo – torej da vemo, kam gremo in kje bomo spali. Vse ostalo pa se zgodi samo in po trenutnem navdihu. Če tvoj pogled na počitnice ni takšen, te vabim, da vsaj kakšen del počitnic preživiš tako, zgolj z repom in glavo, mogoče ti bo pa nova izkušnja všeč in jo preneseš tudi na kakšno drugo področje življenja.

Prijava na spoznavno kavo