Ne sprašuj, kolikokrat so mi servirali to tolažbo. Verjetno tudi tebi. Ko sem v službi napredovala, pa ni bilo vsem po godu. Ko sem si v zelo kratkem času postavila lasten biznis, pa niso bili vsi navdušeni, ko so se primerjali. Pa še in še prahu sem razmetala naokoli, preden sem spoznala, da se mi ni treba ozirati na tiste, ki se ne veselijo z mano, ki mi ne privoščijo, ki ne stopijo iz svojih čevljev, da bi poskusili moje.
In še več – ko sem to zares sprejela, sem o svojih uspehih lahko odkrito govorila. Se pohvalila. Bila ponosna na ves glas. Misliš, da bi brez tega sprejemanja lahko rekla – da sem pred dvema letoma potrojila prihodke in razpolovila svoj delovni čas? Ne. To bi zadržala zase. Za vsak slučaj. Da ne bi bilo preveč prahu.
Misliš, da bi lahko na glas rekla, da sem postala zavezanka za DDV? Ne, ker potem bi mogoče govorili, da joj glej ti njo, koliko pa ona zasluži? Pa ji sploh pripada? Pa dovolj dela, da bi toliko zaslužila, saj je vendar ves čas na počitnicah?
Misliš, da bi lahko rekla, da ob petkih ne delam, ker sem se pač tako odločila in ne, ker sem lena? Misliš, da bi lahko na ves glas spodbujala svoje stranke – podjetnice in podjetnike, ki delajo s srcem in bi najraje delali še ob vikendih, če bi bilo mogoče, kaj šele, da bi jim bilo samoumevno, da jim kak dan v tednu ni treba delati?
Danes vem, da je prav, da povemo, ko smo ok. Da govorimo o tem, da nam gre dobro, da smo na glas ponosni na to. In točno to privoščim tudi tebi. Da prepoznaš svoje male in velike zmage. Da ponosno dvigneš glavo in govoriš o njih. Ker veš, tudi tako vzpostaviš povezavo s strankami. Ker začnejo verjeti, da ti lahko sledijo. V tebi vidijo, da so njihove sanje dosegljive in da jim celo lahko podaš roko.
