Ko to vprašanje postavim ljudem okoli sebe, je najpogostejši odgovor – ne. In če bi to vprašanje postavila sebi pred petimi leti, bi si odgovorila, da samo največji lenuh lahko sanja o 4-dnevnem delovnem tednu. Če bi si ga postavila pred dvema letoma, bi pomislila – to se sliši super, a zame ni mogoče. K sreči najdem največjo motivacijo v tem, kar se navidez zdi nemogoče. Zato sem danes tu, kjer sem – ob petkih ne delam. Petki so zame. In veš kaj? Tudi ti lahko delaš manj kot delaš danes. In tudi ti imaš lahko petke zase.
Zakaj se mi je nekoč zdelo to, da bi delala manj kot 5 dni v tednu nemogoče? Ne vem. Najbrž ker živim v kulturi, kjer je 40 urni delovnik nekaj »normalnega«. Ker teden ima za večino ljudi pet delovnih dni. Za nekatere celo šest in tudi sedem.
Moja mama je hodila v službo vsak dan od ponedeljka do petka. Tata pa je delal vsak drugi dan cel dan – petek svetek al kako se reče. In kako naj si potem otrok ustvari mnenje o delovnih dnevih? Malo težje ne? Se pač prepusti kolektivnim pogodbam in vodenju delodajacev, ne? Tako je najlažje.
Vse dokler ne pride na svobodo in ugotovi, da lahko dela od ponedeljka do petka, pa še v soboto in tudi v nedeljo. Uuuu pa zvečer tudi. Popoldan pa itak. In se na neki točki vpraša – »čakaj, a jaz živim, da delam ali delam, da živim?« Takrat sem ujela, da nekje živi ena coachinja, ki dela samo ob torkih in četrtkih. In sem si rekla – ja pa ja de! A to da se da? Resno? No, potem sem premišljevala in si tega urnika nisem mogla (ali želela) izbiti iz glave.
Če torej od urnika mojega tata odšteješ urnik moje mame, dobiš ravno torek in četrtek. To gotovo ni naključje. Takrat sem si rekla – evo, jaz pa ob petkih ne bom delala. In to ne pomeni, da sem lenuh. Seveda se je zdelo nedosegljivo in bolj za hec kot za res. Ampak vseeno sem si to dala na bucket list. In veš kdo je tisti, ki dela kljukice na mojem bucket listu? Seveda, jaz. Kdo pa drugi.
Vedela sem, da si to kljukico lahko naredim zgolj in samo jaz. In sem si jo. Najprej sem si petek osvobodila vseh coaching klicev z mojimi strankami. Potem sem previdno vanj vtaknila čas zase in učenje. Sčasoma sem to zamenjala z masažami, negami, sprehodi in kavicami. In kar se je pred letom zdelo “ko bom velika”, se danes zdi kot da je od vedno z mano.
Daj povej mi, če je tvoja narava dela takšna, da bi v teoriji lahko bil petek tvoj prost dan, se bi ti to slišalo pregrešno? Nemogoče? Lenuhasto? Ali pač še ena želja, ki si jo lahko že kmalu uresničiš? Jaz sem zaljubljena v moje petke. In želim si, da bi čim več podjetnikov in podjetnic v sebi občutilo svobodo razporejanja svojih delovnih ur.
Morda tudi ti lahko narediš kak korak bližje svojim sanjam. Morda si lahko v urnik za začetek označiš kak prost dopoldan. Ali pa krajši torek. Morda pa kar petek zate. Jaz se bom z vsem srcem podprla, ker vem, kaj s tem, ko sebi nameniš čas podariš tvojim dragim, tvojim strankam in svetu okoli sebe.
Navjam zate!
Sanja
