Podcast epizoda #113: Kako premagati strah in zgraditi online biznis, ki deluje? Pogovor s Tanjo Želj Zupančič

Sanja: Ja, to mi je všeč, ko rečeš, da je naša odgovornost, ker s tem res daš vedeti, da to ni nekaj, kar lahko počaka, da to ni nekaj, kar lahko odlagamo na pozneje, ampak da smo danes odgovorni zase za svoje telo in da samo eno imamo in to takrat poudariš in se mi zdi fajn, da ne nehaš podarjati, da govoriš o tem in v offline,  v živo in v online biznisu.

Pa bova kar začeli, Tanja, nekje na začetku. Ti si imela že zelo dobro postavljen svoj posel in si na neki točki začela razmišljati o tem, da bi šla online in verjetno se še spomniš, kateri strahovi takrat krožili okoli tebe. Pa verjamem, da so to takšni strahovi, ki danes še vedno preganjajo marsikoga in bo fajn to slišati.

Tanja: Ja, absolutno. Meni je res zanimiv ta spomin v letu 2018, ko sva se midve prvič dobili s ciljem poslovnega srečanja. In takrat je bilo ne toliko, da me je bilo strah, ampak moje prepričanje je bilo, da pač gibanja ne da ne moreš, niti ne smeš učiti preko spleta, ker je pač to tako pomembno in dragoceno.

Dejstvo je, da vaditi v živo pod nekim strokovnim nadzorom trenerja je daleč najboljša možnost, ampak ker se je nam vsem zgodila ta pandemija, takrat, ko se je zgodila, smo tudi mi bili na nek način prisiljeni v to, da kakšne vsebine začnemo ponujati tudi preko spleta. In enako se je zgodilo meni in če sem takrat tebi razlagala, da to res ne smeš, ker je škodljivo, imam pa danes po štirih letih zelo uspešnega delovanja na spletu tudi nov slogan. In sicer da je vsaka vadba, oziroma da je spletna vadba veliko boljša vadba kot nobena vadba.

In izkazalo se je, in to sem jaz res hvaležna ljudem, ki obstajajo, ko sem jaz začela govoriti, da lahko z mano ljudje telovadijo tudi preko spleta, se je izkazalo, da je teh ljudi veliko, se pravi ljudi, ki iščejo na tak način pomoč, ali ker niso iz Ljubljane, ali ker se jim ne da nekam voziti, ali zato, ker jim gre na živce smrdeča telovadnica, ali …  saj je sploh nima veze v bistvu zakaj. In sem res hvaležna in zdaj lahko delam hibridno, delam malo v živo, delam malo preko spleta in sem vesela, da se je to zgodilo, to kar si ti že mogoče prej videla, si bila neka jasnovidka ali kaj si bila, ne vem. Ni pa bilo enostavno, se pravi o prehodu tega poslovanja iz offline v online sem se jaz počutila, kot da se je menjala služba zaradi tega, ker sem se mogla toliko stvari na novo naučiti.

Ampak to tako je, to moraš sprejeti in ko se enkrat to naučiš in ko vzpostaviš spet nov sistem, to lepo lahko spet teče, ker jaz na spletu peljem dosti podoben model, kot sem ga peljala prej v živo, preden smo pač vse skupaj zaprli in se mi zdi fajn, ker lahko neka znanja preneseš online, jih malo preurediš, moraš pa biti na začetku potrpežljiv, pa ne smeš biti preveč neučakan, zato, ker se pač morajo ti puzzli sestaviti in se morajo sestaviti čez noč.

Jaz zelo podobno gledam na vse nove projekte, enako se pravi, ko ti vstopiš v šolo, v šolski sistem, se celo leto učiš črk, zato da jih lahko začneš sestavljati v besede in zato da lahko začneš potem brati in pisati. In ko jaz učim gibanja nekega začetnika je isto, jaz ti ne bom dala, zdaj pa greva midva kar takoj na Triglav. Ne takoj, ne vem, delati najtežje vadnice, ampak gremo lepo počasi osnove in potem mic po mic zlagaš te puzzle in v nekem času. Če ti delaš na tem, pridajo rezultate zagotovo.

Sanja: Fajn, se mi zdi, da si dala krasno izhodišče tudi to, da je treba biti vztrajan, ker to smo premalokrat in se ne zavedamo, da je to tisto, kar bo ali nam omogočilo, da gremo naprej ali nas bo vrglo nazaj in ustavilo in se ne bomo premakali. Kolikor je težko, ampak vztrajanje in ta neka konsistentnost sta edini ključ, da uspemo in to velja pri tebi in pri gibanju in enako je potem v biznisu. Ampak včasih se mi zdi, da tisto, kar delamo, pri tebi bi to bilo gibanje, da ti je to logično, ko pa pride do biznisa, pa se mi zdi, da si ena svetla izjema v tem, da si to vztrajnost lahko zaverovano prenesla tudi v biznis, ker enostavno ne bi imela teh rezultatov, če ne bi delala tako, kot si delala.

Tanja: To se strinjam, ampak jaz na enak način delujem v odnosu z možem, v odnosu z otrokom, zaradi tega, da rabiš ogromno vztrajnosti, zato da so neki odnosi uspešni. Zato jaz pravim, da ta model lahko ti samo preslikavaš na druga področja in ne pravijo zaman, da tako, kakor počneš eno stvar, počneš vse stvari. Jaz mislim, da se res splača. Glede te konsistentnosti, mogoče semo še ena stvar.

Fajn je, da imaš neko vrvico, ki te vleče, karkoli to je. Vsak ima neke svoje niti, ki mu pomagajo, ali da ti nekdo pomaga, da te povleče naprej. Tako kot si tu tudi moja kovčinja, ali jaz v končni fazi, tvoja trenerka gibanja. Veš, vse eno z drugim. Midve druga drugo vlečeva tam, kjer sva močnejši. In se mi zdi to ful, ful pomembno. Je pa tako, da imam jaz en ful močen drive in to je, da pač jaz vem, koliko moram plačati vsak mesec teh prispevkov.

Pač s.p.ji smo podvrženi tem stroškom, zakonodaja nam ni, nam ne gre ravno najbolj na roke v prihodnosti in je treba razmišljati o tem, pač kako narediti dovolj prometa, da ne prideš v stisko, ker delati posebno iz tiske, pa ni, pa ne gre. In jaz, kadarkoli hočem nekaj na silo, kadarkoli hočem vplivati na samo prodajo, se ponavadi prodaja vstavi. Ko pa uspem biti v stiku s tem, da nisem odvisna zavestno od tega, kaj se bo prodalo, takrat pa teče. To se mogoče sliši kot ena taka znanstvena fantastika, ampak pomaga. Se pravi, bolj, ko si v stiku s sabo, lažje te stvari pelješ. Zdaj pa v stiku si s sabo, ko si naspan, ko si razmigan, ko si s hrano dobro podprt, ko misli dobro delajo in potem smo pa pri osnovah. To je pa tisto, s čimer jaz začnem. Baza. Če ti ne spiš, se ne bova šla gibat, zato, ker se moraš najprej spočit, pa regenerirati in enako jo v poslu.

In jaz pravim, da je največ ljudi neprespanih, da je to daleč najšibkejša točka sodobne družbe, ker si podaljšujemo dneve z umetno svetlobo in da je treba tu začeti. Jaz dam roko v ogenj, da vem, da 80 odstotkov ljudi rabi samo spanje. In bi že se marsikaj spremenilo.

Sanja: Lep poudarek, ker je to tudi ena od biznis strategij. Se mi zdi zelo pomembno, tako kot si reka, tako kot za življenje, tako je tudi za biznis.

Bom ponovila, ker se mi zdi tako pomembno, da to nagovarjamo. Ker enostavno, če mi ne sestavimo svojega življenja, se ne umirimo in ne pridemo v stik s sabo, ne moremo priti v stik niti s strankami. Če mi nismo v stiku s sabo, tudi stranke ne bojo želele biti v stiku z nami.

Lahko se tudi, kot si rekla, sliši wu-wu, ampak ni. To tudi tako je. Preizkušeno na številnih modelih in to tudi tako deluje.

Rada bi se samo še vrnila na to, da si rekla, da tako kot si delala prej v živo, tako si prinesla na splet. Jaz vem, da sva imeli midve različne faze in da si ti mogoče v zadnjem letu pa pol res ugotovila, da to, kar je tebi prej delalo v živo, ti dela tudi na spletu. Da smo preiskali način. Tu si bila tako zelo vztrajna in tako zelo povezana sama s sabo, da si rekla, ne, čakaj, jaz sem prej imela uvajalni tečaj Pilatesa in to lahko prenesem na splet. Dejansko je to model, ki je zdaj bil tvoja zmagovalna formula, ki deluje. To se mi zdi krasna ugotovitev. In to, da si ti bila tako povezana s sabo in s svojim biznisom, z gibanjem, s to rdečo nitjo tvojo, da si znala reči, da mogoče pa probamo na ta način, in si potem spet dovolj dolgo vztrajala, da je to zaživelo, in da to zdaj živi in prinaša krasne rezultate.

Tanja: Ja, zdaj sem jaz kar preskočila. Mogoče se sliši, da čez noč pride do tega. Daleč od tega. Prvi dve leti sem jaz testirala, kaj bo šlo, pa kaj ne bo šlo. In so bile stvari, ki so bile uspešne in so bile stvari, ki niso bile uspešne. Pol pa v tem raziskovanju, kaj pa bi lahko bilo uspešno, mi je en dan kliknilo, da zakaj pa ne bi jaz identičnega modela, ki je šel v živo, prenesla tudi na splet, in se je res izkazalo v tem primeru kot neka zmagovalna kombinacija. Za zdaj, jaz ne vem, kaj bo drugo leto.

Tako, kot sem rekla, že na začetku sem se mogla veliko tehničnih stvari naučiti na novo. Pol pa pridejo vsebinski izzivi. Je zdaj to v redu ali ni v redu? Jaz v različnih energijah in tudi ima to velik vpliv, kako se jaz počutim, kako neko stvar speljem.

Pa predvsem to, kar nas ti učiš, ko planiramo, ko gledamo vnaprej, da ni vsega preveč. Jaz moram imeti res en fokus. Tudi dolgo časa sem rabila, da sem razumela, kaj je moja niša, kdo je sploh res moja tista prava ciljna stranka, ker vse, kar mi vsi delamo, je skoraj za vse.

Tudi to, kar jaz delam, je za vse. Ampak jaz ne moram nagovarjati vseh. Ampak jaz sem morala to dojeti. In jaz vem, kako je to na začetku težko, ker ti ni jasno. Ne vem, nisem razumela. Zdaj razumem, zdaj mi je jasno, ker je res drugače. In potem, ko pa najdeš nišo, pa v bistvu posredno vsem govoriš. Potem pa lahko tudi izven tega okvirja slišijo drugi.

Ampak to je resen tak proces. In meni je še vedno ful fajn poslušati druge ljudi, kako grejo čez te faze, ker potem lahko sebe nekak dam na pladenj in rečem:  ‘Ok, lej, to je še super, to mi dela v redu, lej tu mi še pa manjka. Tu bi pa lahko zdaj pa jaz naredila naslednji korak naprej.’

Ker se mi zdi itak prav, da rasteš. Znotraj vsega, kar počneš, na tak način rasteš, odkrivaš neke druge. Rada poslušam druge. Veš, meni je všeč tista zgodba, ko je Henry Ford v bistvu dobil idejo za tekoči trak v avtomobilski industriji v mesnicah. In to je meni, to sem se enkrat zapomnila in je fino pogledat naokrog za to, da dobiš neke ideje, kaj delajo drugi. Ali lahko jaz to na nek način preslikam.

Seveda ne kopiramo, ker to je, ne vem, meni se zdijo ta kopiranja idej, logotipov, vseh nekih istih zgodb, znak, ne vem, mogoče neke lastne pomanjkljivosti znanja ali pa poguma, drznosti. Jaz mislim, da v poslu ni najbolj okej, če se to greš. Ni prostora za to.

Se mi ne zdi okej potno. Se mi tudi zdi, da nismo pol podprti, če kaj takega naredimo, da nas življenje ne podpre. Ampak iskati navdih ali ideje, to se mi zdi pa wow.

Sanja: To je fajn. In gledati okoli in tudi odpret se. Kljub temu, da smo v online svetu, iti ven, iti med ljudi, iti potovati, iti in imeti tudi odprte oči.

Tudi takrat, ko imamo možgane čisto na dopustu, takrat najboljše ideje prihajajo, ravno zato, ker smo takrat povezani s sabo, ker vidimo neke povezave, ker vidimo mogoče več jasnosti, kako nekaj razložiti. In to, kar si rekla, glede ciljne skupine, to je tako boleča točka vseh. Zakaj ožati, če pa je lahko vse? Točno to, kar si rekla.

Ko pa potem enkrat zožiš … ampak jaz tega ne morem prikazati, ker ne morem povedati, kaj se bo potem zgodilo … to lahko začutiš, ko zožiš, začneš govoriti, ko je enkrat odziv, in ko vidiš, da dejansko k tebi pridejo pa tudi fantje na vadbo. Kljub temu, da ti samo ženske nagovarjaš.

Mislim, ful pomembna točka, ker je to res težko. Ni enostavno, ker niimaš nobenega zagotovila, da to deluje. Ampak moraš zaupati na tisti točki, pa potem šele doživiš rezultat na svoji koži.

Tanja, ti imaš življenje tako zelo splanirano, bi rekla. Tudi eden od tvojih izdelkov je planer, ki ga narediš za nas, za to, da imamo fizično vse lepo, si lahko označimo, in ta planer najbolj spodbujaš, da vanj zapisujemo čas zase, prostor, kjer imamo res svoj mir in da se dajemo na koledar. Mogoče kaj več o tem, ker se mi zdi, da to je tudi ena krasna podporna strategija tudi na poslovni poti.

Tanja: Ja, jaz sem kar se tega tiče ful old school in ful rada pišem in ful rada vidim svoj urnik. In glavna ideja, zakaj sem ta planer naredila – zdaj je 4. izdaja letos zunaj –  je bila ta, da planiraš, kdaj boš ti na urniku. Ampak to sem se jaz naučila od tebe. To si ti enkrat rekla, da če sebe ne daš na urnik, te na urniku ni. In to je v meni močno zavibriralo, ker seveda sem tudi jaz dvakrat izgorela, zato ker sem pač preveč delala.

Svoje delo obožujem, ampak tudi od dela, ki ga obožuješ, lahko izgoriš. In to ne enkrat, ampak dvakrat, ker je bilo pač moje prepričanje, da se je prvič treba čim hitreje vrniti nazaj na delo. Rojena leta 1979 sem bila vzgojena v prepričanje oziroma vrednote, da je delo najpomembnejša vrednota na planetu Zemlja in s tem sem pač šla v svet.

In sem se zaletela v en velik trd zid in to je bilo potrebno, zato da sem se začela učiti drugače. In kaj je meni najbolj všeč … jaz imam tak tedenski pregled, pa si not planiram delo, pa kdaj imamo družinske stvari, pa kdaj imamo otroške stvari. In meni v tem urniku, v tem tedenskem pregledu je najbolj všeč tam, ko nič ni napisano. Priznam. Pa to ne pomeni, da takrat jaz sedim pa gledam v luft. Ampak ta prostor, ko jaz rečem, da moj urnik diha, pomeni, da … bom takrat skuhala, ali bom šla takrat v trgovino, ali bom šla takrat knjigo brat, ali bom, ne vem, lahko tudi kaj počistim, ali pa grem poslušat neko meditacijo.

Jaz sem ugotovila, da mene v življenju navdušujejo tisti trenutki, ko nič ni na urniku in zato se za njih tako borim.

Ampak kako pa mi živimo? Moj urnik je bil tak, ne da je bil polno zapolnjen, ampak da so šle stvari ena čez drugo. In jaz verjamem, da tako ljudje živijo, in če se ne ustaviš sam, te pač ustavi poškodba, bolezen ali diagnoza. In samo dve poti sta. Ni druge. Zdaj, eni prej, eni kasneje, malo je odvisno od genetike, kako srečo smo imeli, ampak načeloma ni, lahko imaš ti perfektno genetiko, pa bo, če bo vsega preveč, ker enostavno naše telo, naš fiziološki sistem, naš živčni sistem ne vzdrži te preobremenitve, ki je mi nenehno dajemo telesu. Če  bodo kdaj v prihodnosti gledali nazaj na nas, in upam, da pametneje živeli, bodo rekli, verjetno, ti so bili pa res čisto adijo. Če bi zunaj sebe pogledali, bi si mislili, adijo pamet smo. Ampak, ok, znotraj tega pač se trudimo, eni na tak način, drugi na tak način, tudi skozi vse to, kar mi počnemo, v končni fazi spominjamo ljudi, ali pa jih opozarjamo, ali pa učimo, da je treba manj, da je manj več, da moraš imetičas zase, ker če nimaš časa zase, ne moraš delati tistega, kar pa moraš delati. Kar počnemo v fazi, vsi pa imamo področje, kjer pa moramo določene stvari narediti.

Sanja: In tako kot si rekla, prispevke na koncu plačati, biznis mora obrniti, ja. In če nismo v redu, ne pride do tega, ne. Ful lep upgrade si, ne samo čas zase, ampak tudi prazni prostori v koledarju, se mi zdi, da to je fajn, da mogoče nekomu, ki to posluša, to zdaj čisto tuje, ker že čas zase, ne, nama dvema se to zdi čist normalno in tudi veva, da greva za vikend sami nekam, in da imava te prostore, ampak mnogi ljudje okoli naju sploh ne vejo, kaj je to čas zase in mogoče dejmo jim kakšno idejo, kaj bi to bilo. Tako, samo da malo začnejo razmišljati o tem.

Tanja: Jaz sem mislila nekoč, da ful imam časa zase, ampak vse je bilo skozi delo.  Jaz recimo odgovarjanja na maile nisem štela v delo.

En ful dober primer je, jaz sem hitro-hitro, ne, meni ful še čisto Tanja reče, kdo je počasi, počasi, kdo je hitro, jaz sem hitro, hitro, hitro, hitro, hitro, hitro … in sem začela z branjem knjig. In se mi je zdel to legitimni počitek. Ležim, ampak nekaj pa vseeno delam. Zdaj sem pa prebrala eno knjigo, Dopaminska omama, kjer ful dobro not razloži, kakšen beg je v bistvu branje knjig. In kaj se pol meni zgodi, ko dobim en dober roman, pol ga pa zvečer toliko časa berem, da pol pa ne grem pravi čas spat, in pol spet nisem nič naredila.

Tako da je treba začeti brati prej, da pol še vedno grem pravi čas spat. Še vedno ful rada berem. Jaz sem v letu 2024 po mojem prebrala med 30 in 40 knjig, kar je moj rekord, res rekord. In mi je tako tisto, vau. Ampak pol, ko vidiš, da preživiš, ko pol ure bereš, potem si upaš narediti mogoče, da pa deset minut pa ne bereš, pa samo si ali pa nekaj poslušaš. Jaz imam pa z mojimi puncami trening, pet minut ne delam nič, začnemo s petimi minutami.

Ko sem jaz to začela, sem imela na tretji minuti krizo. To govorim zato, ker je to res težko. Res, res težko. In sploh za nas hitro, hitro. In počasi. Počasi se to obrača.

Ko prideš do te transformacije, kaj se zgodi? Jaz to delam že, se pravi, moja druga izgorelost je bila leta 2016. Se pravi, osem, devet let sem jaz že v tem procesu upočasnjevanja. Pa se mi zdi, da imam še nenormalno veliko rezerve. Ampak ko prideš čez, ko v sebi začutiš tisti mir, jaz se včasih počutim tako, da bi bila stara dvajset let, ne vem, prvi, drugi letnik faksa, ko se mi je zdelo, da imam ves čas tega sveta in da lahko ležim na klopci in gledam oblake, se mi že zgodi, da pridem kdaj v ta filing, in potem nočeš nazaj. Nočeš spet nazaj. Jaz se vedno pravim, jaz sem se začela tako boriti za ta moj čas, da se kot levinja borim za to, ker mi tako veliko da in mi tako veliko pomeni.

In pazi foro, ko pridem jaz v to cono, v ta svet, ko sem, ko imam tisti filing, da dobim najboljše poslovne ideje, dobim vse rešitve za to, kako bom nekaj speljala, se mi pripelje, downloada, ne vem, karkoli se zgodi takrat, ne vem, kako se temu strokovno reče. Zato mi je tudi zdaj tako všeč iti tja, ker se meni tam vsa zgodba sestavi, ki jo rabim. In to je res noro, to je ful težko opisati ali pa napisati, ne vem, ampak se res splača. Splača se iti po to izkušnjo. Ful. Pa ne sem to, jaz sem druga, doma sem drugačna, ne kregam se, nisem tečna, ne vem, se mi zdi, da drugi lažje z mano zahajajo. Začneš uživati v življenju, ker v končni fazi to je, ne vem, kaj pa boš, sej nismo zato tukaj, da bi mogli ful se matrat. Čeprav se mantramo, jaz vedno vprašam moje punce, kaj so vaše mantre, s čim se mantrate. Naše mantre so lahko lepe, lahko pa pač niso lepe, ampak izbira je naša. Ful dostikrat, mislim, mi imamo to odgovornost, tako kot sva že načeli, odgovornost, jaz pravim , da se moramo odraslo obnašati do sebe. Odgovorno pomeni odraslo, da za sebe izbiramo lepe stvari, podporne stvari, da najprej poskrbimo zase. To ni noben egoizem, to je nuja.

Sanja: Fajn, ta tema gre potem naprej na to, kako bi mi radi delali dober biznis, pa imeli bi veliko časa zase, potem nam pa tu še ostane zasebno življenje, družina, otrok, mož, kako to usklajuješ? A imaš kake trike, ki ti delujejo, pa bi jih mora rala delila?

Tanja: Ja, jaz sem 12 let mama, lih sveže, 12 let mama, in sem na začetku iz tistega prepričanja, da je delo najpomembnejša vrednota na planetu Zemlja šla s tem prepričanjem tudi v materinstvo in v starševstvo in v to, da moram jaz biti tista, ki bom vse naredila, pač tako sem pol kolapsirala in pol sem videla, da ne morem tako. Pol pa sem začela razmišljati o tem, pa saj sva dva in največ je bilo na meni. Največ tega, da nisem imela pomoči, sem bila najbolj sama odgovorna za to, ker za pomoč nisem prosila. Za pomoč nisem prosila, ker sem bila prepričana, da pač mama mora to sama, pa kaj bodo pa zdaj drugi rekli, to je itak tako ful močno. Pa itak ima vsak svoj lajf, kdo pa bo zdaj meni pomagal, če pač ima vsak svoje težave in skrbi. Tako pač sem tukaj začela konkretno obračati stvari, me je pa ful zadelo enkrat. A veš, ko grejo pol otroci na te tabore in pol mame pomagamo pakirati, in itak, da jaz tam imam vso kontrolo na to vse. In pol zraven pa godrnjam, zakaj moram to jaz vse sama. In pol mi mož reče, lej, jaz bi, ne, samo mi pusti. Ti pa to vse prej narediš, jaz bi tudi posodo pomil, pa če jo ti prej pred mano prihitiš, pa so pa tudi tisti naši kriteriji, kdaj mora biti kaj narejeno, kolik je prav, pa kako. Tako da so kar izzivi, ampak res, mi smo v letu 2024 uvedli tablo za na hladilnik … sploh ne vem, zakaj se nisem tega prej spomnila. Mislim, kar brez veze. Mislim, ni brez veze, ampak toliko dobra stvar, kamor v nedeljo napišemo, kdaj kdo kuha, kje je kdo, kdaj koga ni doma, kdaj, ne vem, ko mačke ni doma, miši plešejo, ne, to je res fascinantno, kako se lahko tudi del družine veseli, če mame ni doma. Ampak ok, tako da ja, no, to mi ful pomaga, da prosim, da povem, da ne zmorem, da rabim pomoč in da res, da dovolim, da dam drugim sploh prostor, da pridejo zraven.

Mislim, ko vidim druge, da imamo tu največji issue, da smo me tiste, ki ne dovolimo, ker smo, seveda, na nek način nismo same krive, da so nas tako vzgojili, ampak smo pa zdaj odrasle in zdaj vemo, da lahko to obrnemo in vedno več žensk o tem govori in postaja pol počasi to normalno, ne. Da se te vloge toliko pomešajo, da, veš, v končni fazi ženske furamo neko kariero, jaz pač v mojem gospodinjstvu prispevam polovico, in zakaj ne bi mož nazaj prispeval polovico del, ki jih je doma za narediti, ne.

Ni več tako, kot je bilo včasih.

Sanja: Ja, je pa fajn, tako kot si rekla, mislim, me moramo biti iskrene do sebe, ker največ same si naredimo škode, ker enostavno ne vidimo, da lahko predamo in mislimo, da bomo me najboljše, najhitreje, najpogosteje … vse naj, dokler ne sestopiš iz tega vlaka, ki enostavno pelje v izgorelost, ker ne moreš peljati in gospodinjstva, in biznisa, in biti perfekten na vseh področjih, je to zelo težko, ampak vse se začne potem spet pri nas. Da si rečemo, ok, tega ne zmorem, kaj lahko naredim drugače. In zelo pogosto so okolica zelo lepo odzove, tako kot se tvoj mož odzval, je rekel, saj bi pomil posodo, sem če je vedno pomita, kako naj pomijem, še predan vstanem od mize, vse zrihtano. Tako da je fajn, da spuščamo kriterije in da dovolimo, da ni potem tako, kot če bi me, ampak je pa narejeno in nam ostane tisti čast, ki ga lahko damo nekam drugam.

Tako da super, ful fajn napotek, ideja, razmislek, pa mogoče se kdo vpraša, ok, zakaj vse sem sama in mi mogoče ni treba biti.

Tako da je super, fajn Tanja. Ko pomisliš na neke rutine v tvojem življenju, ti si tudi človek rutin, seveda, stvari so splanirane, vedno bolj tebi v prid, vedno bolj te podpirajo pri tem, da si povezana sama sabo … a so kakšne rutine, ki te tudi pri tem podpirajo, so tako vsakodnevne in so morda že tako samoumevne, da pozabiš na njih, pa bi mogoče komu pa prišlo prav slišati o njih?

Tanja: Zdaj bom povedala nekaj, kar, ko povem na glas, mi vse reče: ‘Kako?’ V glavnem jaz učim gibanje, tudi v telovadnici, seveda pa preko spleta, ampak ne maram gibanja v telovadnici, to je ena stvar. Potem učim gibanje, ampak se meni tolikokrat ne da gibat, da je to brez zveze.

Ljudje mi dostikrat rečejo: ‘Blagor tebi, to je tvoja služba.’ Ampak to je moja služba, učenje gibanja, jaz moram tam razmišljati, kaj bom povedala, pa da ne bom, kaj narobe povedala. To je čisto drugi svet, to ni gibanje zame, a veš.

In je res pol smešno, ko se o tem pogovarjamo in jaz uporabljam zelo podobne trike, kot jih učim tudi moje punce na začetku, sploh tiste ženske, ki imajo s tem izzive in ki se jim tudi ne da gibati, ker teh nas je veliko in tudi jaz se moram, ampak najmočnejši motivator je bolečina. Ampak jaz si želim, da bi zmogli slišati telo, ko nas rahlo opozarja, ker glede na to, da se jaz pač ukvarjam tudi z ljudmi, ki imajo velike težave v hrbtenici in ko pride do res hudih diagnoz teh hrbteničarjev, pol nikoli več ni tako, kot je bilo. Nikoli. Takrat so pa ljudje pripravljeni veliko narediti, ampak je prepozno, določenih stvari takrat pač več ne moreš narediti in konec.

In ta del vmes ni slišan, tu je težava. In zdaj moja rutina je, ko jaz grem v telovadnico, jaz grem trikrat na teden v telovadnico, takrat zjutraj grem pač v telovadnico in skozi tistih nekaj ur vadbe, ki jih imam, se jaz dovolj razmigam, da je to dovolj za tisti gibalni, higienski minimum. Ko pa ne grem v telovadnico, pa je 8 minut gibanja, jaz sem pač naredila lastni preizkus, kolik minut je minimalno, da jaz začutim v dnevu razliko in sem probala 5 minut, 10 minut, 15 minut, 2 minuti, 3, in je 8 minut tisto, da jaz začutim razliko v dnevu, da se mi pozna, da sem zjutraj razmigala telo. Ampak to je samo seveda razmigovanje, to ni potreba po, ne vem, aerobnem gibanju za srce, pa za moč, to niso uteži, to pride potem. To je dodatno. Ampak tisti osnovni, kot rečem, zobe sem si umila, stuširala sem vse, je 8 minut.

Jaz si nastavim štoparico, jaz ne telovadim tudi sekunde več, zato, ker je to psihični napor. In je fajn, da to slišijo, ker ni samoumevno, da pač jaz pa kar ful fajn uživam skoz v tem. Ker ne. Sploh zato, ker to delam. Jaz se tudi malo nasičim tega, da skozi nekaj, ne vem kaj, delamo.

Ampak pač tako je, tako kot vsaka služba. Tako da to mi je ena taka rutina, potem ful dobra rutina, ki je povezana tudi s družinskim življenjem in sem jaz zelo, zelo hvaležna zanjo je bila … midva imava eno hči in ta hči se ukvarja športom … in zdaj vsako leto je več dni, ko je trenirala in mi dva sva začela v času njenega treninga skupaj hoditi na sprehod. In zato, da sva bila sama, ker ko imaš otroke, potem več nisi nikoli sam.

Prvič je bil ful dobro izkoriščen čas, drugič pa mislim, da sva midva s tem rešila odnos, ker saj veš, približno enkrat na mesec se ženska hoče ločiti. To je ponavadi takrat, ko ima menstruacijo in tako pač je. To je tudi ful fajn vedeti, ker moja terapevtka, ki ima štiri otroke, je rekla, da se hoče ločiti enkrat na teden. A veš, to je tako, ok, vredu.

In sva se začela pogovarjati. In hkrati sva pa uro petnajst, uro pa pol hodila. In jaz to tako zelo močno priporočam.

Enkrat sem mogla izpolnit neko anketo, kot starš otroka v klubu, kjer ta mala moja trenira. In jaz sem to napisala. Zato, ker to je meni njen šport dal. Da sva midva dobila najin odnos nazaj.

Pol pa seveda, ker je treba delati še neke treninge moči … v grobem je tako … recimo, če zjutraj naredimo tistih osem minut, pa bi mogli nekje 150 do 300 minut na teden hoditi, oziroma delati neko aerobno aktivnost.

Pa dvakrat na teden bi mogli nek trening moči narediti. To pa prilagodim jaz svojim občutkom. In največji benefit tega, da lahko ti doma telovadiš, ali pa preko spleta, recimo, je, da lahko to prilagodiš res svojim občutkom. In meni ful paše, ko pridem s prehoda, ker se počutim ogreto, pa ker samo še to dodam. Te navade so ful uspešne, če jih mi dodamo že obstoječim navadam. Zato rečemo, takoj, ko greš zjutraj na WC, spiješ kozarec vode, greš telovaditi. Takoj po, tik pred. Ne vem, jaz grem vedno čuječnost poslušati preden, oziroma dosti krat preden pride Ela in šole, ker potem se začne drugi del dneva in drugi svet. Take stvari.

Res iste trike živim, kot jih tudi učim, zato da lahko rečem, da delujejo. Rabiš pa disciplino. Spet.

Motivacija je lahko to, da tebe ne boli, ali pa, da se boš ti boljše počutila, ali pa, da boš zmogla nest vrečke iz trgovine, ali pa, da lahko dvigneš svojega otroka ali pa vnuke, ko jih imamo naprej in tako naprej. Ampak to je motivacija. Ta motivacija gre tudi tam dol. Da pa mi ostanemo, je pa disciplina. Po smo pa spet tam. A imam jaz objavo vsak dan napisano za moj posel? Ali imam redno splanirano, kaj bomo ta mesec delali? Kaj bomo prodajali? Iz česa bo šel promet ta mesec? In to je isto pri gibanju. Ampak spet, če jaz vem, da bom boljše se počutila in bom vse stvari lahko boljše počela, če bom poskrbela tudi za svoje telo, da bo naspano, da bo razmigano, da bo nahranjeno, to je vse tako povezano, da prej ko uspemo življenje urediti tako, da res dobro in kvalitetno skrbimo zase, bolje je za nas. In bolje lahko pridemo skozi.

Druga pot, samo ena je, ni deset drugih poti še, ne vem, te nekaj čaka, kar pa če te pol ustavi, za to, da pogledaš resnici v oči.

Sanja: Tanja, glede na to, da nas posluša veliko takih, ki razmišljajo o tem, da bi šli na svojo pot, da bi šli v online biznis, ustvarjati spletne tečaje. Kaj je tisto, kar bi rabili zdaj slišati, ko so na začetku poti?

Tanja: Ja, ful dobro vprašanje. Jaz sem se tako počutila, ko sem takoj po faksu šla delat na šolo. Jaz sem pač profesorica športne vzgoje in sem dobila službo na šoli in sem rekla, ok, deset let bom v šoli, pol pa grem na svoje, ker sem pa že itak celi faks zraven delala, pa nekaj učila, pa individualno delala. Pa se nisem nekaj dolgoročno videla v tem sistemu. V šoli sem bila tri leta in sem mogla dati odpoved, zato ker sem imela toliko vzporednega dela, pač nisem več zmogla.

Nisem se počutila dovolj varno, da bi šla direktno delati privatno. In meni je bilo to ful pomembno, da sem vedela, da imam dovolj. Neki časa mi je bilo naporno, ko sem pač peljala obe zgodbi, ampak brez tega pa ne vem, kako bi speljala drugače. Se mi zdi, da je na začetku fajn, da greš vseeno z nekim občutkom ali finančne varnosti, ali neke varnosti doma, v ta svoj posel. Ker če greš z nule ali pa iz minusa, pa na začetku mogoče ne gre, ker ti moraš še ugotoviti, kaj se bo prodajalo, kaj ljudi zanima in kaj je na trgu. Mogoče pa lahko samo še v večji minus padeš. In potem iz tiste energije ven prodajati je zelo zahtevno. Če preslikam tisti model na to, da greš iz nekega offline biznisa v online, poskusi, kaj lahko delaš vzporedno, koliko časa. Ali pa mogoče … imaš tudi službe, ko daš odpoved, pa ti dajo odpravnino, pa se s tistim potem pomagaš. Preračunaj si, koliko časa si lahko na tak način, da tudi evra ne rabiš zaslužiti, ker imaš, ali ker si našparala ali ker ti bo mož pomagal, ali ker boš vzela zlato rezervo ali ne vem … karkoli. Zato, da ni prodaje iz strahu. Jaz ne morem prodajati, če imam zadaj pričakovanja, koliko moram prodati, pa koliko moram zaslužiti.

Ne gre. Ampak kaj je paradoks, da boljše, kot ti gre, lažje pol prodajaš brez pričakovanja. Tako da priti spet do tega, iti skozi tisto, začetno fazo je največji izziv, se mi zdi. Ampak takrat moraš biti podprta, moraš biti podprt. Ali finančno, da si sam za to poskrbel prej, ali ne vem, da te bo nekdo finančno ta čas podpiral, ali pa nekdo prevzame celotno gospodinjstvo, za to, da ti to počneš. Da si najdeš nek način, ki ti je najbolj lep.

Ne z minusa, pa ne z nule, Ko sem odprla Pilates center 2008, jaz sem rabila šest let, sem si vsako poletje sposodila denar. Ker poleti ni sezone, to so res veliki preizkusi. Šest let sem vsako leto, pa smo prišli skozi, pa me je to pol pomirilo, vedla sem, da bomo.

Ampak po šestih letih je bilo pol tisto, da sem si ful oddahnila, mi je bilo veliko, veliko lažje in bolj kadarkoli je spet prišel neki moment, a bomo ali ne bomo, sem se spomnila tistega občutka od takrat, da smo šli skozi, tudi ko je bilo težje. Tako da to neko zaupanje si moraš zgraditi. Je pa res, da sem jaz zelo, še vedno sem precej delovna, precej učinkovita, samo da pač zdaj je bolj smotrno, recimo, da zbiram kako nekaj delam, ne zabušavam. Pač posel rabi nenehno oskrbo. Zdaj, ali to delaš sam, ali imaš tudi znotraj tega kako pomoč, zato da greš lahko tudi ti na dopust, na bolniško. To je spet fajn potem imeti. Ni pa prostora v tem okviru, ki ga mi delamo, ni nekega, zdaj pa bom jaz tri mesece nekam šla, pa ne bom delala.

To so pač plusi in minusi tega samostojnega podjetništva, ampak če je to mogoče en taki mini minus, en ogromen plus imam, jaz pravim, meni je najboljše biti S.P. zato, ker nimam nobenega nad sabo, ki bi mi težil samo zato, ker mi lahko. Ne zato, ker bi imel kaj za težiti, ampak samo zato, ker lahko. Ko si enkrat na svojem, ne želiš na to več pristajati.

To so tisti plusi, zaradi katerih veš, da si pač želiš to, zaradi česar vztrajaš.

Sanja: Tanja, če pogledaš nazaj, a je kaj takega, kar bi naredila drugače, ko si se odpravila v online svet?

Tanja: Zanimivo vprašanje. Prej bi naredila kaj drugače, ko sem v offline delala.

Jaz sem šla na veliko. Itak S.P. imam skoz, tista tri lete šole, skoraj kot jih ne bi bilo, ker sem itak imela skoz S.P. zraven.

Ko sem začela velik posel delati, bi mogoče ne bi tako velikega, ker pri online sem bila že toliko večja in pametnejša, da nisem šla na veliko. Jaz sem ostala sama. Jaz sem šla iz tega, da sem imela prej 18 ljudi v kadru, zdaj delam sama.

V bistvu nimam kadra, imam ljudi, ki mi pomagajo, imam tim, ne znam programirati sama, ne znam oglaševati sama. Jaz imam ful ljudi, ki mi pomagajo, ampak prej je bilo 18 ljudi, pa verjetno še 18 od zadaj, da je cel sistem laufal. Ta velikost je mene pojedla, ker imeti veliko podjetje z veliko ljudmi ne pomeni nujno tudi več zaslužka. Pomeni pa definitivno manj energije in bistveno več dela. Ampak to ne veš, ker tudi naša zgodba Pilates centrov je nastajala zaradi potreb ljudi.

Jaz nikoli nisem sanjala, da bom imela svoj Pilates center, ampak ker sem imela toliko ljudi, ki so to želeli, sem potem temu sledila in je pač zgodba nastajala. Bila je uspešna zgodba, samo mene je pojedla. Ta organska rast, ki enostavno gre počasi, dokler ti enkrat ne začutiš, da se nate vse zvrača nazaj.

Tako da, kakorkoli mi je bilo zelo, zelo zahtevno, ko je prišel Covid, ker mi smo v četrtek še delali, v petek smo se mogli zapreti in jaz sem se počutila, kot da so mi ugrabili otroka, jaz sem to energijo postavila sama, s svojimi rokami in s svojimi idejami. Ampak, če sem tebi leta 2018 razlagala, da ne smeš telovadbe učiti preko spleta, smo 12. marca nazadnje delali, jaz sem 13. marca snemala že prve vadnice in jaz sem 16. marca, v ponedeljek, ko bi ljudje mogli priti na vadbo in niso prišli, ljudem že poslala, lahko že vadite preko spleta. Meni je ta učinkovitost, ta switch, meni je to bilo… Noro, kaj se je zgodilo. Potem vidiš, da gre in rečeš, ok, vse to je kul. In pol, ko ugotoviš, da nekaterim ljudjem to bolj paše.

In zdaj jaz vedno rečem, lej, tebe zanima moja vadba, ti pa zdaj moraš ugotoviti, ali ti bolj paše, da delaš z mano preko spleta, ali ti bolj paše, da delaš z mano v živo. Ful sem hvaležna vsem piflarkam, ker jih imam in na spletu in v živo. In se mi zdi ful dobro, glej, jaz vem, da ni vadba preko spleta za vsakogar, ampak ne se pol silit z njo. Nisem jaz kriva, če tebi to ni všeč.

Sem pa ful hvaležna za vse tiste, ki so rekle, to je zakon, ne nehaj delati tega. Ker jaz sem mislila, da pol, ko bomo začeli normalno delati, da tega več ne bom delala preko spleta.

In se mi zdi ful fajn, da je, ker dejansko tiste, ki rabijo, pač imajo zdaj tudi tu opcijo. Ali pa rečem, glej, tudi ti hodiš k meni na vadbo, ampak mi zdaj čez praznike ne bomo imeli vadbe, ker Tanja ima počitnice. Pa ti bom dala eno vadnico preko spleta, pa jo naredi, ne? Pa če jo boš, jo boš, pa če jo ne boš, je ne boš, to več ni moj problem.

Včasih sem jaz imela slabo vest in sem delala skozi to, ker kaj bodo pa ljudi, a veš, tisti, ki jih boli križ, rabijo mojo obravnavo zdaj, ne, po počitnicah. In mi je ful fajn, ker lahko rečem, glej, ne, ne, kar to naredi, jaz imam pa počitnice in to je ful fajn.

Sanja: Tanja, vrednote, ki jih imamo mi v življenju, nas vodijo tudi na poslovni poti. Katera bi rekla, da je zate neka najpomembnejša vrednota in kako jo čutiš potem tudi v poslu?

Tanja: Zdaj, če sem začela svoj poslovni svet, da je treba ful delati, pa da si je treba, šele pol, ko ful delaš, lahko ful zaslužiš. Danes sem stara 45 let in imam seveda drugačno mnenje, drugačne izkušnje, nekatere težje, nekatere lahkotnejše in manj je več. Tako kot ti je pilates brezvezen pri dvajsetih, ti je tudi manj je več brezvezno. Pri dvajsetih.

Pa tudi počasi ti je brezvezno pri dvajsetih. Meni so šli včasih počasni ljudje tako na živce. Zdaj mi grejo pa na živce oni, ko ful hitijo. Ampak, tako je.

Sanja: Ja, tako je, stvari se spreminjajo. In to, kar nam je v življenju pomembno prenašamo potem tudi v poslovni svet in dejansko eno z drugim gre. In do nas prihajajo takšni ljudje, ki se na naše vrednote odzivajo in je zato z njimi takšno veselje delati. Pridejo, jaz rečem, pravi ljudje vedno. In tisti, ki enostavno jim ne resonirajo naše vrednote, se počasi umikajo, prihajajo novi in to je en tak proces, ki mu je lepo zaupati in se mu prepustiti in uživati v tem.

Tanja: Zdaj si me spomnila. Jaz sem seveda na svoji poti delala tudi z nosečnicami, z mamicami po porodu, ker je ta vsebina, ki jo jaz delam, idealna. Ampak prišel je en moment, točno en moment je bil, ko sem jaz začutila, jaz ne morem več delati z nosečnicami. To je drug svet. Ampak mi je cool. Meni je ful fajn, zato, ker to, da ves čas delam eno in isto, me kar ubija.

Jaz imam vsako leto neki novi projekt, neko novo idejo, neka nova zgodba in mi je to ful fajn, ta dinamika. Čeprav v resnici ves čas delam isto, ampak skozi neke druge kanale, na drugačen način. A veš, novembra sem je imela prvi retrit na temo počasnosti. A veš, čemu vse lahko daš prostor, če se greš ta manj je več, ali pa če uspeš biti v stiku s sabo, ker pridejo take ideje, za katere prej ni prostora, ker je gužva.

Sanja: Ampak se mi zdi, Tanja, vseeno pri tebi pridejo ideje, ampak jih ti že zelo dobro znaš prefiltrirati, ker to, da vsako leto je nekaj novega, ni nekaj, kar bi si ljudje želeli, mislim, sploh podjetniki, ker je to overwhelm hitro, ampak ti izbereš in narediš ta tvoj jagodni zbor in rečeš, letos bom pa tole, letos bom pa želela tole na novo narediti. Se mi zdi, da si takrat v stiku s sabo in da točno veš, kaj je tisto, kar bo delalo.

Tanja: Bom nekaj povedala. Sanja nam je zelo teži, da ko odpreš Facebook skupino za nov program, morajo tam biti vprašanja in vsi tisti, ki ste šli že kdaj s Sanjo čez, veste, če še boste, to je lekcija ena. To moraš imeti tam vprašanja. Kaka vprašanja? Itak prvič jih pozabiš, drugič jih pozabiš shranit, potem tretjič, ko imaš program, pa se spomniš in narediš vse tako, kot Sanja da navodila. To je normalno. In kaj sem jaz naredila? Jaz pri mojih novih programih sledim temu, kaj mi tam ženske pišejo. In ti odgovori so tako dragoceni. To je tisto, kar ženske rabijo. In jaz sem temu sledim.

Prvič in pa drugič pozabiš, ker pač je ena znanstvena fantastika, pol se vmes Facebook spremeni, pol je to drugje, pol ni, pol shrani, pol ne shrani, skratka cel žur. Ampak ja, to je, recimo, ko včasih se sprašuješ, kaj pa sem se jaz naučila pri tebi vse. Evo, to je ena ful pomembna stvar.

Sanja: In to je pač ena stvar, ki mogoče je od začetka, se ti zdi, pa dobro, saj smo lahko brez tega, ko pa vidiš, kako veliko lahko imaš od takih nekih stvari, ki se ti včasih zdijo preveč je vsega, pa si res zbiraš tisto, kar zmoreš v tem trenutku. Ne moremo vsega perfect narediti, vedno.  

Tanja: Ne, seveda ne. Ampak tudi, ko izbiraš, kaj sploh ljudje rabijo, ker v bistvu mi moramo prodajati rešitve ljudem, ne. Ti moraš najti tisto, kar ljudje rabijo in to dati ljudem. Ampak tam res, dejte brat, kaj vam ljudje povejo, ker tam, no, če govorim pač o poslu, seveda, tam je res zakladnica tega, kaj lahko mi njim damo.

Sanja: Tanja, jaz bi s tabo govorila še uro, ampak bova počasi šli proti koncu, pa če imaš kakšno mantro oziroma kakšno misel, ki te vodi skozi dan, tudi takrat, ko prideš do ovire, ko ni fajn, ko, seveda, pridejo strahovi. Kaj je tisto, kar to vseeno spravi v pogon, v življenje, v tok?

Tanja: Imam, mislim, itak je, zdaj bom povedala, kaj je bila moja mantra 20 let nazaj, pa kaj je danes in je tako, a veš, nasprotna in ko sem začela, sem nekje, en Emerson, sploh ne vem, ali je ženska ali moški, je napisal oziroma je podpisan pod to stavek … na vrhu je prostora dovolj samo ne za sedenje. In to je meni bilo tisto … jaz pa nikoli ne sedim, jaz pa skozi delam, jaz bom na vrhu.

Ampak seveda me je ta način pripeljal do izgorelosti in sem videla, da ni ok. Danes bi obrnila … čim več sedi, da boš prišla lažje in lahkotneje na ta vrh, ampak ok.

Kako danes živim, ko se zataknem. Zatikamo se, ker pač to je normalno življenjsko, ali se zataknemo v odnosu ali do bližnjih ali do biznisa ali do strank, pač zatikamo se in kadar se jaz zataknem, da mi je tisti beden filing v sebi noter, če bi se včasih kregala pa dokazovala svoj prav, ostanem tiho, to sem se že naučila, da ostanem tiho in potem samo rečem, ok, kaj lahko naredim zase? Lahko grem hodit, lahko se uležem, lahko samo zase, zase, zase, potem se obrnem nazaj in vase noter. Obrnem zgodbo, ne vpletam se, ne zgubljam in ne trošim energije, da se kregam, da dokazujem prav, tudi če imam prav. Zato, ker ni vredno, ker v konfliktu, v afektu ne moramo nič pametnega rešiti, samo skregamo se lahko ful in tudi, ko pride bedni mail ali pa tudi, ko pride projekt, ki ne uspe ali pa, ko se z možem skregam ali pa, ker ta mala zavija z očmi. A veš, prvi korak je, da nič ne naredim. Jaz se potem počutim tako dobro, ker nič ni, svojo energijo sem prišparala, itak se usmerim vase, itak potem pogledam, kaj je moje, da lažje potem shendlam. Drugi me ne zanima v tisti zgodbi, ker mora sam. Tako da to, da nič ne naredim, da počakam, da ne odreagiram, da na maile ne odgovorim takoj, da ne vem, prediham neumestne komentarje, ker pač online biznis svet ni samo fajn, ampak naletimo lahko tudi na zelo neumne komentarje in čudne stvari na spletu, sploh, ker se lahko skrivajo pod anonimno.

Da nič ne narediš, da se zavedaš, da nima veze s tabo, da počakaš.

Sanja: Super nasvet, na ignor, počakaš, lahko blokiramo, in to bo delovalo.

Tanja: To, obožujem tip blok, ker najbolj zanimivi so mi ljudje, ki se prostovoljno vključijo v neko mojo zgodbo, potem mi pa težijo, zakaj jaz njim nekaj koristnega pošiljam.

Sanja: Tanja, dajva zaključiti najin pogovor s tem, da lahko povabiva vse poslušalke, ki poslušate v januarju 2025 ta podcast. Imate srečo, če to poslušate v tem trenutku, ker se lahko k Tanji prijavite na en čisto poseben dogodek, ki bo 8. marca, in ki ga je Tanja namenila počasnosti, ustavljanju in povezovanju same s sabo, zato da bomo boljše me, boljše v odnosih s svojimi bližnjimi in boljše v biznisu, boljše v življenju. Mogoče malo več Tanja o tem dogodku.

Tanja: Ja, ful je zanimivo, ta dogodek je posledica tistih odgovorov, pa poslušanja žensk, pa mojega retrita v novembru. Ko sem jaz videla, kako ženske rabijo iti nekam in biti počasne in se malo ustaviti, mi je bilo tisto, o moj Bog, to je res treba delati večkrat, ampak jaz ne bi to večkrat. In potem sem razmišljala, kaj pa bi lahko, da vseeno ni cel vikend in sem rekla, ok, en dan. In ko je zgodba stekla, ker ko meni stvari stečajo, ko se nikjer ne zatika pol jaz vem, da je ta zgodba, to je projekt, ki ga jaz delam. In ja, 8. marec je datum, ki je zbran namerno, to je dogodek, ki bo namenjen ženski, in vstopnico za ta dogodek si lahko kupi ženska sama, lahko pa jo dobi od moža ali od prijateljice ali pripelje hščerka mamo ali mama hščerko.

In naslov dogodka je, Ženska, ustavi se, rdeča ni bo, da sploh dobimo filing, kaj moramo vedeti, ko smo stare enkrat 40 in več, kako vse lahko počivamo in kaj, kdaj se začnemo res jemati resno. To sem zdaj povzela tri naslove, treh predavateljic, ker ne bom sama in jaz mislim, da bo to res en super, super, super dogodek. Je pa tako, da je seveda število mesto omejeno, ker nisem najela Stožic, ampak pač en zelo čudovit prostor v BTC-ju, zelo krasen prostor, ki je tako močno zavibriral z mano, da sem rekla, da hočem tam biti in ko sem klicala, če je prostor, ja, veste, sam, ta datum ful grejo ti prostori. Ja, ja, saj jaz ga bom vzela.

In res moramo iti kdaj na take stvari, ker tudi jaz hodim, tudi mene je v to zgodbo počasnosti potisnil vikend tišine, na katerem sem bila. in sem rekla: ‘Oh my god, jaz res moram imeti nek prostor, kjer nič ne govorim, kjer nič ne razmišljam.’ Oziroma saj razmišljaš, ampak res, da daš na ta level, ne vem, iz pete, šeste prestave v neko prvo, drugo in vidiš, da lahko preživiš, da ni konec sveta, da družina preživi, da se mogoče celo doma boljše počutijo, ko ti prideš boljša nazaj. Res tako ful dragoceno in se mi zdi, jaz sem tako srečna, da lahko to delam, ker men je to, prvič, men je res v blazni velik užitek vse to delati, jaz to ful rada počnem, pa tudi, ko vidim, kako se lahko premaknemo, kako se lahko premikamo, kako fajn je, ko imamo sebe rade. Ja, kako zelo pomembno je to, kakšen lep doprinos je to.

Kako z večjim veseljem lahko potem živimo doma in v svojem poslu, in jaz mislim, da sploh ni debate, da to pač rabimo in da si je treba take stvari pač dati na urnik, definitivno.

Sanja: Čim več. Takšne stvari, sva rekli Tanja, pa prazne prostore v urniku. To mi je tudi všeč, ta ideja o praznih in o neplaniranih delih dnevov in tednov. Tako da, Tanja, najlepša ti hvala. Hvala tudi za vabilo na ta krasen dogodek. Link bomo objavili v opisu podkasta, tako da dajte pohitet, kar prostih mest ni veliko, teh potreb je pa ogromno. Veliko žensk to rabi. Jaz mislim, da vsaka ženska rabi odklop.

Tanja: Hvala za povabilo in hvala za priložnost, da lahko o tem govorimo. Se mi zdi res zelo dragoceno in zelo, zelo pomembno.

Sanja: Hvala, Tanja, za čas in se vidimo v telovadnici v živo. Naj seže ta tvoj slogan, ki ga mogoče nismo omenili tokrat, da bi pri 80. vsi obuvali samostojno nogavice. Meni je to zelo všeč, ker zelo težko razmišljamo o tem, kaj vse naš čaka, ampak fajn je, da nas nekdo opomni na to. Res začutiš v telesu, da se spreminja in da ni več tako prožno, kot je bilo, ampak da pa lahko mi zelo veliko doprinesemo k tej prožnosti, gibljivosti in da to vpliva na vsa področja našega življenja.

Tanja: Res je. Če se nisem na začetku predstavila, se bom na koncu. Zraven vseh tistih nalepk, poklicnih in domačih, sem tudi ambasadorka, strastna ambasadorka samostojnega obuvanja nogavic pri 80-ih. Moja naloga, dolžnost, poslanstvo je, da vam povem, da morate o tem razmišljati danes, če to želite pri tej starosti res početi. Vsi si to želimo, ampak moramo pa tudi za to kaj narediti. Predvsem na tistem delu, na katerega imamo vpliv.

Hvala Tanja.

Hvala. Srečno. Lepo bodi.

Čau, čau.