Poslušaj na Spotify:
Poslušaj na Apple podcasts:
Poglej na YouTube:
Govorila sem si, da se moje življenje zaradi otrok ne bo spremenilo. To je bil moj glasni plan. Seveda, še preden sem zanosila, da ne govorimo o tem, ko sem rodila. Ne, ne, čisto nič se ni spremenilo. No, razen …
- Da nenadoma v življenju ni bilo več časa za nič.
- Da je moja edina in glavna skrb postala to, da sta zdrava.
- Pa to, da mi je nehalo biti vseeno, kaj pojemo.
- O, pa tudi to, da mi ni bilo več prav pretirano pomembno, kaj si drugi mislijo.
- Vse, kar se mi je prej v službi zdelo alarmantno, mi je bilo zdaj “meh”.
- Nisem več pogledovala za nekim managerskim delovnim mestom.
(…)
Čisto nič se ni spremenilo. Razen to, da sem se jaz. Moje prioritete so se spremenile. To ne pomeni, da vsaka mama enako doživlja na novo postavljene prioritete. Ne pomeni, da je nekaj prav, nekaj pa narobe. Vsak ve zase. Jaz sem se počutila, da nisem spadala nikamor. Porodniška me je spremenila. Frida se me je zjutaj v vrtcu oklepala. Jokala kot da je konec sveta, ko se je le pomirila, sem oddirjala v službo, z nadetim nasmehom pripravljena, da se kot raketa poženem v nov službeni dan.
No, te rakete ni bilo več. Ostala je tam nekje pred porodniško. Zdaj se mi, pa če sem se še tako močno prisilila, izzivi v službi niso zdeli več tako pomembni. Hudo mi je bilo. Nisem spadala ne med moje sodelavce, ker nisem bila več tista Sanja od prej. Nisem se počutila, da sem dobra mama. Pa tako dolgo sem čakala to mojo Frido. Pet let. Potem pa, namesto radosti, občutek, da ne spadam nikamor in da nisem dobra mama. Nobeni mami tega ne privoščim. In nobenemu otroku.
Danes vem, da obstaja tudi drugačna pot. Po drugi porodniški se namreč nisem več vrnila v službo. Dala sem odpoved in o tem sem že govorila. Ne zato, ker bi z mojo službo bilo karkoli narobe, ampak zato, ker jaz nisem bila več tista Sanja izpred porodniške.
Navijam zate, da najdeš svojo pot.
Sanja
