Fran pravi, da prati umazano perilo pred drugimi pomeni “obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih”. In če socialna omrežja niso krasen poligon za to?
Zato pa ni redkost, da nam nobeni pralni praški ne morejo do živega. Včasih naletimo na objavo, ki ni oprana niti na 30, kaj šele na kaj več stopinj. Ali pa takšno, ki ni videla centrifuge in je polna klišejev.
Čeprav te popolnoma razumem in vem, kako se počutiš, kako močna je lahko želja, svoje mnenje deliti s svetom. Tudi meni se to neštetokrat zgodi. Ampak, kaj lahko pričakuješ od takih objav? Nekateri ti bodo kimali in te podpirali, nekateri bodo skomignili z rameni in šli naprej, nekateri pa se s tabo seveda ne bodo strinjali. Tem lahko rečeš morda celo “negativni komentarji”.
Ampak, ali so res negativni? Ali so to ljudje, ki so samo še dodali sol na tvojo rano? Res potrebuješ sol na rano od “na-pol-znancev” na socialnih omrežjih?
Moj predlog je, da tega ne počneš. Pa ne samo zaradi dodatne soli na rano, ampak zato, ker takšna objava ne koristi ne tebi, ne tistim, ki jo berejo. Ko te torej naslednjič zasrbijo prsti, ti predlagam naslednji recept:
- Najprej prespi, naslednji dan si znaš že premisliti.
- Vprašaj se, kako se počutiš, ko pišeš – če nisi ok, NEHAJ.
- Pri sebi preveri, ali lahko suvereno nosiš odgovornost za svoje besede? Če ne, NEHAJ.
- Vzemi dnevnik ali pa list papirja in napiši vse, kar ti leži na duš
Enostavno? Ja, če ti je uspelo prespati. Takrat so tvoje možnosti kar velike. Če ti pa ni uspelo prespati, potem pa držim pesti, da gre vse skupaj čim manj boleče mimo.
Meni pomaga, da se vprašam, ali želim govoriti o rani, ki je zaceljena ali o rani, ki še ni zaceljena. In ko je zaceljena, sem z njo pomirjena, sem se iz nje naučila in se lahko učijo tudi moji sledilci. Če pa ni zaceljena, potem ni čas, da grem s to vsebino na socialna omrežja.
Navijam zate.
Sanja
