Naj začnem s tem, da sem hvaležna, da ne živim v pomanjkanju. In da je izziv, s katerim se soočam, ko moram sama sebe nadzorovati pri prekomernem nakupovanju, gotovo bistveno lažji kot boriti se s pomanjkanjem. Pa vendar vem, da v svojem izzivu nisem osamljena. Kaj si pravzaprav kupujemo z nepotrebnimi nakupi? Ljubezen, mir, sprejemanje? V resnici nič od tega. Če karkoli od tega občutimo ob kakšnem nakupu, je to kratkotrajno. Kmalu zatem pride praznina. In potem gremo v nov krog. Do kdaj?
Danes že otroci uživajo v nakupih. Pa še to bi. In še to. Kaj pa če kupimo tole? Tega pa že dolgo nismo kupili. Ali pa kot strela z jasnega – petletnica: Jaz nujno potrebujem nove čevlje. So ti tvoji premajhni? Ne, niso, ampak bi imela ene takšne, kot jih ima Polona iz vrtca. In potem se začne pojasnjevanje, kako ne moremo vsi imeti vsega. In da ni nujno, da če lahko kupimo, da potem tudi moramo kupiti. In ne, pri otroku ne gre za praznino, ki si jo želi zapomniti. Gre pač za željo, ki jo lahko izpolnimo ali pa tudi ne. Je pa zanimiv moj notranji dialog, ko pojasnjujem, da nam ni treba kupiti vsega, kar vidimo, kar nam je všeč, kar ima nekdo drug. Vedno se namreč konča s tem, da sama pri sebi odkrivam podobne vzorce. Točno tiste, na katere nisem ponosna. Toda zadnji dve leti zavestno delam na tem, da dobro premislim, ali nekaj res potrebujem ali ne. Ne rečem, da sem že tam, kjer želim biti, ker priznam, da me občasno še vedno zanese na stara pota. S to razliko, da se tega potem vsaj zavem in si priznam, da čez noč ne bo šlo.
Poleg tega, da sem postala veliko bolj zavestna pri odločanju o tem, ali nekaj zares potrebujem ali gre bolj za čustven nakup, se mi zdi pomembno tudi to, da če že kupujem, da vem, kje in zakaj bom nekaj kupila. Če sem se recimo odločila, da ne bom sama pekla tort za rojstne dneve svojih otrok, sem želela najti nekoga, ki pri tem uživa, razvija svojo ustvarjalnost in naredi torto ne samo lepo, ampak tudi okusno. In sem jo našla – Sladko tortico, za katero stoji moja nekdanja sodelavka Darja, ki ima čisto pravo službo, poleg službe pa v prostem času ustvarja čudovite in okusne torte. Poleg tega pa organizira tudi delavnice za male in velike, kjer te nauči narediti čisto prave cake popse, peči piškote pa še kaj drugega. Ob tem pa ne pozabi na dobrodelnost, saj zbrana sredstva donira Zavodu pod strehco, ki z vključevanjem prostovoljcev v svojo humanitarno dejavnost krepi posameznika, da napreduje v osebni samozaznavi, osebni rasti in vključenosti v družbo. In takšnih prostovoljcev in zavodov bomo v prihodnje potrebovali vse več. Tematika, s katero se ukvarjajo, namreč lepo zaključuje krog mojih misli o nakupovanju.
Če že moramo nakupovati, bodimo pri tem čim bolj zavestni. Najprej premislimo, ali nekaj prav zares potrebujemo. Potem pa premislimo, kaj, zakaj in komu smo plačali. Ker saj veste, otrok ne učimo z besedami. Otroci vsrkavajo vase naša delovanja. Naše izbire. Če ne zaradi vas samih, potem premislek naredite zaradi svojih otrok. Sicer jim boste dejansko morali kupiti še tisti par obutve, ki ga ima sošolec. Ker denar za to imate. In se je zato skušnjavi toliko težje upreti, če ne vključite zavestnega premisleka. Želim si, da bi na svetu bilo čim manj takšnih parov čevljev. Zato sem začela pri sebi in bi rada spodbudila tudi vas.
