Strah me je

Strah me je

Strah me je, da se bo komu od mojih bližnjih kaj zgodilo. Strah me je, da bi zbolela. Strah me je, da bom kaj v življenju zamudila in potem na stara leta obžalovala. Strah me je, da ne bi bila dovolj dobra mama. Strah me je, da otrokoma ne bi mogla nuditi vsega, kar bi jima želela. Strah me je neznanega. Strah me je. Strah me je bilo še marsičesa. Danes vem, da me je bilo včasih strah samo zgodb, ki sem si jih pripovedovala in sčasoma vanje začela verjeti. Danes si zavestno izbiram drugačne zgodbe in strah sem nadomestila z zaupanjem v življenje. Kaj pa ti, česa vsega te je še strah?

Toliko let sem svojo realnost gradila na tem, da me je bilo strah na zalogo: kaj če se zgodi, kaj če bom izvedela, kaj če. Pa čeprav je bila verjetnost, da se zgodi neprijeten scenarij, enaka ali pa bistveno manjša kot ta, da se ne zgodi, sem pogosto izbrala to, da sem verjela v neprijeten scenarij. Ko enkrat padeš v začarani krog izbiranja neprijetnih zgodb, se je težko izviti iz njega. Morda mi je bilo nekoliko lažje, ker imam ob sebi življenjskega sopotnika, ki že po naravi ne zna ustvariti neprijetnih zgodb in se je mojim strahovom običajno čudil. Pa vendar – dokler se sama nisem zavedla, da imam vedno izbiro – prepričati se s prijetnim ali neprijetnim možnim izidom neke situacije, mi še cela ladja takšnih sopotnikov ne bi koristila.

Kako se je vse skupaj začelo? Verjetno kar z mojim strahom pred letenjem. Na letalu sem se prvič zavedala, kako pomemben mi je občutek, da imam dogajanje »pod kontrolo«. In ko letalo vzleti, je z mojim občutkom, da imam situacijo pod kontrolo, konec. Zavestno sem vedela, da marsikatera situacija v mojem življenju ni v mojih rokah, pa vendar se je v zraku ta negotovost še posebej dobro razvila v strah, ki bi me na dolgi rok znal prikleniti na tla in iskanje drugih prevoznih sredstev za premagovanje razdalj. Pa vendar – toliko je bilo v meni želje po tem, da potujem in hitro premagujem razdalje, da se nisem dala motiti strahu pred letenjem. Zavestno sem torej sprejela strah, mu dovolila, da je moja letenja in dneve pred letenjem naredil kar precej naporna, kljub temu pa me ni ustavil. Vse dokler se mu nisem zoperstavila in sprejela, da je moj scenarij o tem, da bo letalo vsak čas padlo dol, enako verjeten kot scenarij, da bomo varno prileteli do letališča, kamor smo bili namenjeni. Odkar sem sprejela dejstvo, da ni nujno, da se bo situacija izšla samo na en način, torej moj način, ampak da obstaja še cel kup drugih možnih izidov, je moje življenje postalo bistveno lažje. Rada rečem, da sem si pogosto znala ustvariti strahove, skrbi in druga neprijetna predvidevanja kar na zalogo, predvsem zato, ker mi izidi situacij niso mogli biti jasni, pa vendar sem jim najbolj verjela takrat, ko so bili kar se da slabi, neprijetni, negativni. Globoko v sebi sem vedela, da so to vzorci delovanja, ki me ne podpirajo in niso moji, ampak sem jih od nekod prinesla. In kakor sem jih prinesla, tako sem jih lahko tudi spustila in zamenjala z drugačnim načinom sprejemanja realnosti in ustvarjanja pričakovanj o prihodnosti.

Recepta za neustvarjanje strahov na zalogo nimam. Lahko pa povem, da vaja dela mojstra in da sem se v zadnjih letih naučila zelo dobro prepoznati, kdaj si začnem pripovedovati scenarije, ki moje življenje otežujejo, in kako jih lahko zamenjam z nekimi drugimi, ki moje življenje delajo bolj lahkotno, bolj sproščeno in predvsem ustvarjajo dovolj zaupanja, da se bo vse izšlo tako, kot se mora. Danes namreč verjamem, da bo vse dobro, da ne bom zbolela, da ne bom ničesar zamudila in da sem otrokoma najboljša mami na svetu in da me imata najraje točno takšno, kot sem. Verjamem tudi, da sem s tem, ko sem opravila s strahovi na zalogo, otrokoma najboljši zgled. Ker zgodbe, ki jih pripovedujemo sebi, postanejo zgodbe, ki jih tudi naši otroci sčasoma začnejo pripovedovati sebi in vanje seveda verjeti. Saj si nihče med nami ne želi, da bi naši otroci postali mojstri ustvarjanja skrbi in strahov na zalogo, a ne?