Na počitnicah ni risank

Risanke

Počitnice so čas, ko naj bi se lahko še bolj posvetili otroku kot sicer. Navadno smo brez delovnih obveznosti in dejansko imamo več časa za prisotnost. Pa vendar tudi starši potrebujemo počitek in ko otroka zaposlimo z ogledi ali uporabo takšnih in drugačnih zaslonov, se zdi, da si lahko vzamemo nekaj časa samo zase. Vse to drži, ampak jaz sem si že zdavnaj omislila eno družinsko pravilo, ki pravi, da na počitnicah ne gledamo risank. Kdo kaj s tem pridobi ali izgubi, se niti ne sprašujemo več, ampak pravilo nam zelo dobro služi in ga zato ne postavljamo pod vprašaj. Kot tudi ne sodim kakršnihkoli drugih praks staršev – naša pač zelo dobro deluje v naši družini in nikakor ne pomeni, da bi bila učinkovita povsod.

Naj začnem na začetku. Risanke so pri nas doma trenutno vezane izključno na Živ žav, ki ga čez teden, ko se odločimo, da je čas za risanke, ponavljamo in si nekatere risanke po večkrat ogledamo z zamikom. Za te risanke sama vem, da so zelo skrbno izbrane, da je vsebina primerna otrokom, da je jezik bogat in slovnično ustrezen, da so prijazne in da se otroka, z izjemo nekaterih, iz njih nekaj novega naučita. Nekatere so tako lepe, da si jih tudi midva ogledava z njima, pa čeprav večkrat isto. In to je vse, kar imata zaenkrat na voljo izmed številnih možnosti, ki jim danes ni videti ne konca ne kraja. Telefona jima ne dajeva, tablice ne uporabljata. Risanke gledata izključno na televiziji in nikakor ne vsak dan. Risanke ne sodijo v našo redno dnevno rutino, ampak se jih poslužujemo odvisno od situacije: utrujenosti, vremena, drugih dnevnih aktivnosti. Je pa res, da sta moja otroka stara 3 in 5 in da je to specifična starost, v kateri se nahajamo danes, naši vzorci spremljanja medijev pa se bodo v prihodnje gotovo spreminjali.

Nikoli nisem bila pristaš prehitevanja in uporabe različnih zaslonov z namenom preusmerjanja otrokove pozornosti, pa naj bo to pri hranjenju, v avtu, zdravstvenem domu ali kjerkoli drugje. Zato niti ne pomislim, da bi jima kratkočasila vožnje z avtomobilom z ogledom vsebin na telefonih, tablicah ali čem drugem. Pa ne zato, ker bi menila, da to ni v redu, ampak predvsem zato, ker se mi zdi, da se brez tega da in da bosta v življenju še preveč časa preživela ob raznih zaslonih, zato ne bosta ničesar zamudila. Moja naloga pa je, da najdem način, kako jima drugače olajšati razna čakanja ali daljše vožnje, bivanje v novih okoljih.

In tako se je zgodilo tudi pravilo, da smo na počitnicah brez risank. Res verjamem, da če kdaj, da takrat, ko se odpravimo od doma, napotimo nekam, kjer želimo skupaj preživeti kakovosten čas, da sem takrat lahko ob otroku še toliko bolj prisotna. Da jima namenim dovolj časa za pogovore, igre, pesmice, branje knjig, odgovarjanja na razna vprašanja, ki se rojevajo v novih krajih, ob novih doživetjih. Čutim, da v vsem tem doživljanju ni prostora za risanke. Otroka sta to pravilo sprejela in risank niti ne omenjata. Ker risanke ostanejo doma, mi gremo pa skupaj na pot.

Vsekakor se mi zdi izrednega pomena poudariti, da ne verjamem, da obstaja prav in narobe pri uporabi televizije ali pametnih naprav pri majhnih otrocih. Moj način je le ena izmed možnosti, ki se za nas izkaže kot odlična, za neko drugo družino pa bi to pravilo morda pomenilo nočno moro. Pomembno je le, da smo konsistentni in da pravil ne spreminjamo, ko želimo situacije prilagajati sebi v prid. Otroci namreč to zelo dobro začutijo in prej ali slej izkoristijo proti nam.

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.