Mami, kdaj bomo prispeli?

Kdaj bomo prispeli

Ocenila sva, da je čas, da se iz ležernega bivanja zunaj sezone na Jadranu premaknemo kam dlje. Da sta otroka že dovolj velika in da nam pot ne bo predstavljala prehudega izziva. Po nekakšni inerciji sva izbrala Grčijo, kako bomo tja prišli, pa sva začela razmišljati že konec zime. Takrat je razmišljanje o poletnih počitnicah prav odrešujoče. Predvsem pa ravno dovolj oddaljeno, da se prav zares ne ukvarjaš s tem, kako bo, ko se bomo dejansko odpravili na pot. Včasih je dobro, če vsega ne načrtujemo in ne predvidevamo, ker nas realna slika lahko zelo preseneti.

Najprej sva določila, kateri so tisti trije poletni tedni, ko bo najina odsotnost lahko najbolj sproščena v smislu poslovnih obveznosti. Jaz sem svoje delo ustrezno prilagodila, stranke prerazporedila in si dogovorjene tri tedne v celoti sprostila obveznosti. Še več, rezervirala sem si celo še en dan prej, da bom lahko v miru spakirala. No, zato pa drugi samostojni podjetnik v naši družini ni ravno najboljše splaniral svojih obveznosti in smo odhod prestavili za en dan.

Ko sva razmišljala o tem, kako priti v Grčijo, sva pomislila, da bi nam na dolgem potovanju s trajektom verjetno bilo preveč dolgočasno. Da če gremo z letalom, ne moremo nesti kock, avtov, kanglic in lopatk v obsegu, ki bi zadovoljil tritedenske potrebe otrok. Pot z avtom se je tako zdela edina logična izbira. Seveda s postanki. Takšnimi našimi – z vsaj nekaj nočitvami, da se umirimo in začutimo kraj, najdemo svojo najljubšo kavico, obiščemo nekaj naključnih lokalnih zanimivosti in potem naprej. Tako se je na seznamu vmesnih postankov pojavil Ohrid, ker sva si ga oba želela videti in je bil res zelo vreden postanka, pa potem par dni v Albaniji, da konkretizirava najine predstave o tem, kakšna je albanska obala in kakšni so pravzaprav to ljudje, potem Lefkas in na poti nazaj še obisk sorodnikov v Beogradu in okolici, pa hop nazaj v Ljubljano.

Večino daljših voženj sva načrtovala ponoči. Tu sva že uigrana, saj začetek maja navadno preživljamo na Mljetu – popoldan pred odhodom je vse spakirano, Jožko pozno popoldan malo odspi, potem pa, kot pravi, lahko pelje do konca sveta. Vmes ga malo zamenjam in takole uigrano prideva kamorkoli, medtem ko otroka spita. Ohrid je od našega postanka v Albaniji ravno toliko oddaljen, da ni bilo smiselno iti ponoči in smo zato načrtovali dnevno pot. Ki pa je bila predloga že za naju, kaj šele za njiju, ki si pravzaprav niti ne predstavljata, kaj pomeni, da bomo čez 4 ure 40 minut prispeli, potem ko se jima zdi, da se vozimo že celo večnost. Po rahlem dremežu na poti iz Ohrida do grške meje sta nekaj časa še mirno gledala skozi okno. A roko na srce sredi vročega dneva v idilično monotonih gorskih predelih Makedonije in Grčije si nista mogla kaj, da že kmalu ne bi začela spraševati: mami, kdaj bomo že prispeli? Tati, a se bomo še dolgo vozili? Ko slišim to vprašanje, se v meni zbudijo živi spomini na otroštvo, ko smo se odpeljali od doma na osemurno pot, z bratom sva pa zelo kmalu začela spraševati, kdaj bomo prispeli. Prav spomnim se, da moj tata ni bil pretirano navdušen nad vprašanjem. Spomnim se tudi, da sem to vedela, še preden sem vprašala. In spomnim se, da si nisem mogla kaj, da ne bi vprašala. In enako je ponovil brat, če me z vprašanjem ni že prehitel. In enako sedaj počneta Frida in Franko. Zgolj zato, da se tradicija ohranja. In zgolj zato, da sama boljše vem, kako sta se moja starša počutila, ko sva midva spraševala enako vprašanje, odgovor pa je bil skoraj vedno enako nepredstavljiv.

A nenazadnje smo prispeli in preživeli tudi najdaljšo vožnjo v budnem stanju doslej. Neverjetno je, kako z otroki misliš, da se nekatere stvari nikoli ne bodo spremenile, potem se pa v enem letu tako zelo spremenijo, da kar pozabiš biti hvaležen za to, da sta že večja in da veliko več zmoreta. Še pred enim letom mi na kraj pameti ni padlo, da bi šla na enourno vožnjo z njima, ko ni bil čas za opoldanski počitek ali večerno spanje. Zdaj pa smo premagali že šesturno budno vožnjo in pripravljeni smo na nove izzive. Na nove razdalje, kjer se bomo spet spomnili, kaj je najpogostejše vprašanje na poti – kdaj bomo prispeli.

Vprašanje, kdaj bomo prispeli, je odlična podlaga za učenje otrok o tem, kako lepo nam je lahko že tudi na poti. Kako zabavno si lahko naredimo pot, če se le malo potrudimo vsi skupaj. Ker tako je tudi sicer v življenju. Pogosto se preveč veselimo cilja, da bi znali uživati že na poti. In kaj hitro se nam lahko zgodi, da nekaj čakamo, pričakujemo, upamo, načrtujemo, obenem pa pozabimo živeti. Zato svoja otroka želim s primerom učiti, da je pomembna pot, včasih še bolj kot sam cilj. Cilj je namreč navadno le trenutek v življenju, pot pa je življenje samo. Uživaj na svoji poti.

Živjo!

Prijavi se za dostop do tečajev, za urejanje nastavitev plačil, članstev ter pregled preteklih naročil.