Moja vez s pravljično preteklostjo

Moja vez z nekoliko bolj oddaljeno preteklostjo se je najmočneje stkala skozi Anin ples, ki se vsako poletje zgodi v Rogaški Slatini. Občutek povezanosti s pravljično preteklostjo mi zagotavlja varno sidro v sedanjem trenutku, sploh takrat, ko se realnost želi čisto prehitro zgoditi pred mojimi očmi. Takrat moram vedeti, kaj in kako je bilo nekoč. Kaj vse je bilo mogoče ustvariti in kako zelo je bilo mogoče lepo živeti tudi brez vsega, kar se nam danes zdi neizogibno. Kako pa ti čutiš vez s preteklostjo? Se ti zdi pomembna? Kaj ti prinaša?

Anin ples je s svojo skoraj 200-letno tradicijo ena bolj unikatnih kulturnih prireditev s poslanstvom obujanja in ohranjanja tradicije daleč naokrog. Zame je Anin ples del družinske tradicije, ki sem jo z veseljem sprejela in ji sčasoma vdahnila tudi nekaj svoje energije. Anin ples je podrobno predstavljen na svoji uradni spletni strani. Nikjer pa ni mogoče prebrati, da je oče sodobne izvedbe plesa Franci Križan, ki je s skoraj pozabljenega Aninega plesa obrisal prah in mu po letih premora vdahnil novo življenje. Franci je Jožkov stric v najbolj čarobnem pomenu besede – nekdo, ki je izrazito pozitivno in ljubeče v njegovem otroštvu in mladosti soustvarjal njegov občutek varnosti in njegovo ljubezen do povezovanja ljudi, ki na videz delujeta kot prirojena. Seveda v neki meri tudi sta, a kljub temu ju je treba skrbno gojiti, podpreti ob največjih življenjskih prelomnicah in začiniti z ljubečo pozornostjo prav takrat, ko je najbolj potrebno. Tako kot Franci v življenju podpira Jožka, na nek način podpira tudi vse nas, ki nas ima iskreno rad. In zares rad ima tudi Anin ples, ki mu je z leti nežno vdahnil sodobne elemente prestižnosti in elegantnosti, obenem pa – najpomembnejše – z zbliževanjem različnosti harmonično povezal preteklost s sedanjostjo. 

Ko se na dan dogodka pripelješ v Rogaško Slatino, že v šelestenju krošenj dreves v parku čutiš, da se pripravlja nekaj veličastnega. Da se bodo dame ta večer še posebej nalepotičile in gospodje skupaj z njimi prav ponosno zavrteli ob božanskih zvokih glasbe. Da se bodo gostje plesa povsem prepustili vrhunskim glasbenim, plesnim, kulinaričnim in enološkim čarovnijam in se v novo jutro prebudili bogatejši za še eno čudovito izkušnjo povezovanja modrosti preteklosti in veličastnosti sedanjosti. Anin ples je doživetje, ki tiho najde svoj kotiček v naših srcih in tam ostane za vedno.

Anin ples sem sprva doživljala zgolj kot opazovalka Jožkovih dolgoletnih sodelovanj v vlogi vodje protokola in potem vodje izvedbe dogodka. Zadnja leta pa prihajava na ples kot gosta. Navidez sva res gosta, ki se v tem večeru prepustiva pravljičnosti dogodka. Pred in po Aninem plesu pa živiva z njim vsak dan – naj bo to ustvarjanje novih zgodb s podporniki plesa ali pa miselna konceptualizacija vsebin in drobnih malenkosti, ki ples naredijo točno tak, kot ga gostje lahko doživijo le enkrat leto. In to ni zato, ker tako mora biti, ampak je zato, ker je Franci Aninemu plesu tako močno in živo vdahnil življenje, da Ano čutimo kot enakovredno članico naše družine. Zato jo s srcem podpiramo, ji nudimo varno zavetje in jo ob pravem času zasipamo z najbolj ljubečo pozornostjo, da bi se lahko njena brezčasna modrost vsako leto na novo prebudila in nas spomnila na bogastvo dediščine naše preteklosti, brez katere danes ne bi bili to, kar smo.

Pravzaprav tudi naša družina ne bi bila to, kar je, brez Ane. Ana nas na nek način povezuje, nam nudi priložnost za rast, nas vsako poletje popelje v čarobne trenutke, ki potem v nas živijo še celo leto in iz katerih črpamo navdih za kreativno povezovanje preteklosti s sedanjostjo vsak dan. Imeti možnost živeti ob Ani me navdaja z neizmerno hvaležnostjo. Tako kot se Ana vsako leto znova prebudi v vsej svoji veličastnosti, tako se njene vrednote, njena lepota in njena modrost vsako leto znova in drugače zasidrajo tudi v meni, v naju, v nas. Zato vsako leto še posebej v poletnem času občutim tisti znani občutek povezanosti preteklosti s sedanjim trenutkom, ki ponuja varen in svetel pogled na prihodnost. Zato te vabim, da če le imaš možnost občutiti povezanost z modrostjo preteklosti, da jo skušaš čim večkrat podoživeti, sploh takrat, ko se zdi, da je v prehitri realnosti težko najti svoje mesto.