Naša prva varuška Lea ima že dva otroka, za njo je zanosila še ena naša varuška in potem še ena. To je pač življenje in mlade punce prej ali slej lahko postanejo mamice. Midva pa sva danes na to pripravljena in imava vedno v igri več varušk, ki jih lahko kadarkoli pokličeva in se dogovoriva, da nama pomagajo, ko sva odsotna. Toda začeti želim na začetku – z odgovorom na najpogostejše vprašanje staršev, ki še nimajo varuške – kje ste jo pa našli? Moj odgovor je žal vprašanje, na katerega si morajo starši, ki pogledujejo za tovrstno pomočjo, najprej odgovoriti, in sicer ali si res želijo varuško in ali so pripravljeni svojega otroka zaupati še komu drugemu, ki ni ravno babica, dedek ali pa teta.
Tudi sama sem si namreč najprej morala odgovoriti, ali si varuško res želim? Ker lažje kot soočiti se s tem vprašanjem, je bilo postopati okoli in govoriti, kako se mi ne sanja, kje dobiti varuško, in se spraševati, kako lahko nekomu, ki ga ne poznam, zaupam. Da o zavidanju tistim, ki imajo babice in dedke v svoji bližini, niti ne govorim. Najini so namreč 100 km stran, kar sicer ne pomeni, da nama ne priskočijo na pomoč, če se le da, in sta nama neprecenljiva pomoč, ko potrebujeva varstvo za kakšen dan ali dva. Za te krajše dve- ali triurne odsotnosti pa se mi obremenjevanje staršev ne zdi najboljša rešitev.
Tako sem se torej morala soočiti s tem, kakšna mama sem, da ne morem vedno sama poskrbeti za otroka? Je res nujno, da imava varuško? Ne moreva še malo počakati, da bosta zrasla in bosta lahko sama doma, ko naju ne bo? Si res morava prav zdaj, ko sta še tako majhna, vzeti čas zase? Sem slaba mama, če grem s prijateljicami na večerjo, medtem ko je mož na službeni poti? Sem neodgovorna mama, ker ne razumem, da bi moralo biti materinstvo na prvem mestu? Zakaj pa moji starši niso imeli varuške, pa sva bila z bratom prav tako nekoč majhna otroka? Ali nisva z možem stopila na samostojno pot tudi zato, da bova lahko otrokoma na voljo več, kot bi jima bila, ko sva bila oba redno zaposlena? Kaj pa če se otrokoma kaj zgodi, ko ne bosta z nama?
Veliko dela sem si naložila, a ne? A prišel je dan, ko sem imela vsega usklajevanja in postavljanja sebe na zadnje mesto dovolj. Začela sem ugotavljati, kaj od tega so vzorci, ki sem jih prinesla na svet že s tem, da sem se rodila v to kulturo, in kaj od tega je pravzares mojega. Kaj je tisto, kar me podpira, in kaj je tisto, kar mi nikakor ne služi. Vse odgovore sem našla v sebi. Globoko v sebi sem vedela, da moram najprej poskrbeti za to, da se jaz dobro počutim in da partnerstvo ni samoumevno, da ga je treba gojiti in mu narediti dovolj prostora, da lahko cveti, tudi ko otroka nista zraven. In nenazadnje sem si priznala, da lahko nekdo drug, ki mu zaupam, zelo lepo poskrbi za moja otroka, ki pa se pri tem še zabavata in se prav veselita, kaj vse bosta z varuško počela, ko se za nama z možem zaprejo vrata.
Tako se je v našem življenju občasno pojavila Fridina ljubeča vzgojiteljica iz vrtca, Lea. Potem Sandra in Ana po priporočilu prijateljev, ki so jima že zaupali. Potem še simpatična Tanja iz vrtca. In potem draga Sabina iz našega najljubšega lokala. In potem Frankova najljubša vzgojiteljica Tina, ki je v vrtcu obljubila Franku, da bo šel k njej na počitnice v Stari trg, da naj se zmeni z mamo. In je šel, ko je bil star komaj 2 leti, seveda skupaj s Frido. Od takrat sta bila na počitnicah pri Tinini družini že večkrat in teh počitnic se še posebej veselita. In potem je prišla še nasmejana Monika. Pa verjetno nam bo življenje pripeljalo še kakšno lušno punco, ki se bo z najinima otrokoma znala zabavati, ju umiti in obleči v pižame, jima brati knjigice, peti pesmice in ljubeče uspavati. Glede na to, da ima najina prva varuška že dva otroka, druga enega, tretja pa ga pričakuje poleti, se rada hecava, da je pri nas doma posebna energija in posebna ljubezen in da se zna zgoditi, da bodo tudi druge naše varuške kmalu imele svoje otroke. No, midva pa sva se tudi naučila, da morava vedno imeti več varušk v igri, saj ni nujno, da so punce vedno, ko jih midva potrebujeva, na voljo. Ko pa imaš na voljo štiri, bo ena gotovo lahko prišla.
Najina otroka sta z vsemi temi puncami sproščena, včasih celo preveč. Vsekakor pa dovolj, da sva midva mirna, da lahko brezskrbno kam greva, se odmakneva, se podruživa z odraslimi, nazdraviva kakšnemu rojstnemu dnevu ali pa življenju kar tako. Zavedava se, da je to le del življenja, ko otroka še ne moreta biti sama doma, in da bo tudi to minilo. Ampak zakaj bi midva in najin odnos čakali, da karkoli mine, ko pa na tem svetu obstajajo toliko prijetnih varušk, ki nama lahko priskočijo na pomoč že danes. Varuške so namreč dostopne. Tu med nami so. Le oči moramo odpreti in vedeti, komu in zakaj zaupamo svojega otroka. In da s tem ni nič narobe – ravno nasprotno.
