»Mami, a ti sploh imaš pravo službo«, me je vprašal triletni sin. Za nekaj časa sem postala in mu prebrisano odgovorila z vprašanjem »kaj pa je prava služba«. Potem je stekel pogovor o tem, kaj mami počne, ko sta onadva v vrtcu. In ponosna sem na to, kako z veseljem sem otrokoma opisovala, kaj in kako delam. Želim si, da bi tudi moja otroka nekoč delala s srcem in iz srca, karkoli že to bo. Doma imata danes zgled staršev, ki v svojem delu uživata. Kakšen zgled si pa ti svojim otrokom?
Vprašanje me je presenetilo, ker je prišlo iz ust triletnika, ki očitno že ve, da ljudje delamo, da si tako prislužimo denar za sirove štručke in lego kocke. Toda od kod razlikovanje med pravo in nepravo službo, tega ne vem, ampak gotovo je kje kaj ujel na to temo in postavil v svoj kontekst, ki niti ni bil tako zelo napačen. Smo se pa potem pogovarjali o tem, da ni pravih in nepravih služb. Da je pomembno, da radi delamo to, kar delamo. In da imamo dovolj časa za to, da uživamo, se igramo z otroki, družimo s prijatelji, predvsem pa da gremo na velike in male počitnice.
Nikoli prej nisem razmišljala o tem, kako pomemben je vtis o življenju, ki si ga otroci predstavljajo, da jih čaka, ko bodo končali vse šole. Je to življenje eno samo hitenje? Je to življenje polno stresa in pojasnjevanja, za kaj vse nimamo časa? Je to življenje, v katerem odrasli živijo za to, da delajo, v prostih trenutkih pa so pogosto utrujeni, slabe volje, žalostni? Takšen vtis bi si moja otroka upravičeno ustvarila, če bi živela z mano pred leti, ko nisem znala niti ne želela ločiti zasebnega od poslovnega življenja. Ampak danes vem, da se njune predstave o življenju odraslih gradijo na drugačnih temeljih – na tem, da počnem to, kar rada počnem, in da me to ne utruja, da imam za njiju več kot dovolj časa, da nam ni treba hiteti, da imamo lepe popoldeve in včasih tudi proste dopoldneve sredi tedna.
Verjetno te ne bi presenetil odgovor mojih otrok na vprašanje, kaj bosta, ko bosta velika. Frida bo namreč hodila na kavice, Franko pa bo vozil smučarski avto. Če pomislim, niti ni slabo. V meni pa se prebudi močan občutek ponosa na mojo pot, na najino pot, ki sva jo ubrala pred dvema letoma, ko sva se odločila prevzeti svoje sanje v svoje roke. Vsak od naju deluje na svojem področju in vsak od naju je izredno zadovoljen, delo nama nikoli ni v breme. Pravzaprav ga niti ne jemljeva zares kot delo. Oba se veliko pogovarjava z ljudmi in oba imava pisarno pod milim nebom ali pa je sploh nimava. Jaz si svojo pisarno pogosto omislim na kavicah, v sproščenem vzdušju, kjer bi čisto zares težko rekla, da je to »prava služba«.
Pred časom sem se zavedla dejstva, da moj posel ni vezan na prostor, kot tudi zares ne na čas. Niti v najlepših sanjah si nisem predstavljala, da je lahko življenje tudi tako zelo neodvisno od prostora in časa. Pa vendar to ne pomeni, da je zgolj in samo takšno delo lahko dober zgled našim otrokom. Pomembno je to, da čim bolj sledimo svojemu srcu in čim bolj držimo v rokah svoj svet. Ker otroci to čutijo in ne preseneča, da si otroci staršev, ki so pogosto na službeni poti, želijo biti piloti. Se kdaj vprašaš, ali bi si želel, da bi tvoj otrok delal to, kar delaš ti, toliko, kot delaš ti, in na način, kot delaš ti? Če si kaj od tega ne želiš, potem je še vedno čas, da kaj spremeniš, če že ne zaradi sebe, potem zaradi otroka.
